Page 146 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 146
dnje gibalno učenje in poučevanje
elementarne igre
V primerjavi z gibalnimi didaktičnimi igrami in športnimi igrami, kot so odboj
ka, košarka, tenis ipd., imajo elementarne igre preprosta in prilagodljiva na-
vodila (glede na cilje in sposobnosti otrok), medtem ko imajo športne igre na-
tančno določena pravila, ki jih ne smemo spreminjati, cilj igre pa je zmaga. Pri
elementarnih igrah pa je zmaga le motivacijsko sredstvo za dosego izbranega
cilja. Pri športnih igrah morajo biti za izvedbo igre gibalne kvalitete že razvite
na ustreznem nivoju, medtem ko se pri elementarnih igrah skozi igro razvijajo
in dopolnjujejo gibalne kvalitete (Pistotnik, 2011). Primer didaktične elemen-
tarne igre je lahko igra »Prijatelj, reši me!«, pri kateri so pravila preprosta, niso
točno določena, lahko jih spreminjamo ter prilagajamo potrebam otrok (Pis-
totnik, 2004).
Igra in gibalna/športna dejavnost ter didaktična gibalna igra
Igra je svobodno izbrana dejavnost, pri kateri poteka ne moremo vnaprej
predvideti in se uresničuje glede na čas, prostor in pravila.
Igra otroku predstavlja dejavnost, ki je prilagojena njegovim sposobnos-
tim in stopnji dojemanja. Nanj vpliva celostno – pomaga mu pri razvoju na več
področjih (gibalnem, socialnem, čustvenem), pri socializaciji, predvsem pa je
dejavnost, ki ga pripravlja na vsakdanje življenje (Pistotnik, 2004). Nemec in
Krajnc (2011) igro predstavita kot dejavnost, ki je sama po sebi pomembnejša
od svojega cilja. Otroku igra pomeni svobodno, spontano dejavnost, za kate-
ro je največkrat notranje motiviran. Igra predstavlja namerno dejavnost, ki je
usmerjena na predmet in nima posledic. Otrok je zanjo notranje motiviran, pri
njej pa mu pomaga njegova domišljija. Nemec in Krajnc (2011) ločita med igra-
mi s pravili in konstrukcijsko igro, ki se pojavi ob koncu prvega leta starosti –
starejši otroci jo uporabljajo pogosto, saj je povezana z intelektualnim razvo-
jem in s koordinacijo oko – roka, z natančnostjo, vztrajnostjo, ustvarjalnostjo,
s poznavanjem in razumevanjem prostorskih odnosov. Igre s pravili pa se po-
javijo med drugim in tretjim letom. Takrat se otrok nauči upoštevati pravila, jih
razume in se jim prilagodi oz. podredi.
V kulturi, v katero sodi tudi šport, se igre lahko pojavljajo kot samostojne
športne panoge, ki imajo vedno točno določena (mednarodno veljavna) pravi-
la – to so športne igre. Pri gibalnih/športnih dejavnostih otrok pa se igre pogos-
to uporabljajo tudi kot glavno ali pomožno sredstvo za uresničitev različnih ci-
ljev v posameznih delih vadbene enote, za povečanje učinkovitosti gibalnega
poučevanja ali pa za številne druge cilje, ki jih uresničujemo na področju vzgo-
je in izobraževanja. Te igre imenujemo elementarne. Igra je naraven način pri-
146
elementarne igre
V primerjavi z gibalnimi didaktičnimi igrami in športnimi igrami, kot so odboj
ka, košarka, tenis ipd., imajo elementarne igre preprosta in prilagodljiva na-
vodila (glede na cilje in sposobnosti otrok), medtem ko imajo športne igre na-
tančno določena pravila, ki jih ne smemo spreminjati, cilj igre pa je zmaga. Pri
elementarnih igrah pa je zmaga le motivacijsko sredstvo za dosego izbranega
cilja. Pri športnih igrah morajo biti za izvedbo igre gibalne kvalitete že razvite
na ustreznem nivoju, medtem ko se pri elementarnih igrah skozi igro razvijajo
in dopolnjujejo gibalne kvalitete (Pistotnik, 2011). Primer didaktične elemen-
tarne igre je lahko igra »Prijatelj, reši me!«, pri kateri so pravila preprosta, niso
točno določena, lahko jih spreminjamo ter prilagajamo potrebam otrok (Pis-
totnik, 2004).
Igra in gibalna/športna dejavnost ter didaktična gibalna igra
Igra je svobodno izbrana dejavnost, pri kateri poteka ne moremo vnaprej
predvideti in se uresničuje glede na čas, prostor in pravila.
Igra otroku predstavlja dejavnost, ki je prilagojena njegovim sposobnos-
tim in stopnji dojemanja. Nanj vpliva celostno – pomaga mu pri razvoju na več
področjih (gibalnem, socialnem, čustvenem), pri socializaciji, predvsem pa je
dejavnost, ki ga pripravlja na vsakdanje življenje (Pistotnik, 2004). Nemec in
Krajnc (2011) igro predstavita kot dejavnost, ki je sama po sebi pomembnejša
od svojega cilja. Otroku igra pomeni svobodno, spontano dejavnost, za kate-
ro je največkrat notranje motiviran. Igra predstavlja namerno dejavnost, ki je
usmerjena na predmet in nima posledic. Otrok je zanjo notranje motiviran, pri
njej pa mu pomaga njegova domišljija. Nemec in Krajnc (2011) ločita med igra-
mi s pravili in konstrukcijsko igro, ki se pojavi ob koncu prvega leta starosti –
starejši otroci jo uporabljajo pogosto, saj je povezana z intelektualnim razvo-
jem in s koordinacijo oko – roka, z natančnostjo, vztrajnostjo, ustvarjalnostjo,
s poznavanjem in razumevanjem prostorskih odnosov. Igre s pravili pa se po-
javijo med drugim in tretjim letom. Takrat se otrok nauči upoštevati pravila, jih
razume in se jim prilagodi oz. podredi.
V kulturi, v katero sodi tudi šport, se igre lahko pojavljajo kot samostojne
športne panoge, ki imajo vedno točno določena (mednarodno veljavna) pravi-
la – to so športne igre. Pri gibalnih/športnih dejavnostih otrok pa se igre pogos-
to uporabljajo tudi kot glavno ali pomožno sredstvo za uresničitev različnih ci-
ljev v posameznih delih vadbene enote, za povečanje učinkovitosti gibalnega
poučevanja ali pa za številne druge cilje, ki jih uresničujemo na področju vzgo-
je in izobraževanja. Te igre imenujemo elementarne. Igra je naraven način pri-
146
