Page 147 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 147
igra kot sredstvo zgodnjega gibalnega poučevanja
lagajanja otroka družbi odraslih, ki budi notranje potenciale otrok s pomočjo
čutnih in lokomotornih izkušenj. Je praviloma svobodno izbrana psihofizična
dejavnost, pri kateri poteka ne moremo predvideti vnaprej. Je dejavnost, ki se
uresničuje v mejah, določenih glede na čas, prostor in pravila. Motivacija v igri
je dosežena z zadovoljstvom samoizražanja in s prijetnostjo, ki jo nudi udelež-
ba v njej, saj premagovanje vedno novih, navideznih preprek omogoča spon-
tano in ustvarjalno potrjevanje lastne osebnosti, ki lahko krepi samopodobo in
samozavest otroka.
Elementarne igre lahko razložimo kot obliko iger, ki vključujejo predvsem
naravne oblike gibanj in v katerih imamo možnost prilagajanja pravil (bolje,
navodil) skladno z zastavljenimi učnimi izzivi. Pistotnik (2011) elementarne ig-
re opredeli kot igre s pravili, prav tako preproste in prilagodljive ciljem, spo-
sobnosti in znanju, biti morajo zabavne in imeti možnost za tekmovalnost, ker
s tem ohranjajo motivacijo za gibanje. Pravila lahko spreminjamo glede na gi-
balno predznanje, starost, razvitost gibalnih sposobnosti, prostor ter število ot-
rok in glede na druge pomembne zunanje dejavnike. Z njimi razvijamo gibalne
sposobnosti in spoznavamo različne gibalne informacije. So zlasti skupinske
igre, pri katerih je v ospredju gibalna zgodba, domišljijska igra z ohlapnimi pra-
vili, ki se lahko sproti spreminjajo, da otroci ne izgubijo zanimanje zanjo.
cilji elementarnih iger
Elementarnih iger ne uvajamo zaradi same igre in zabave, temveč zaradi dose-
ganja različnih ciljev. V pripravljalnem delu vadbe se poslužujemo iger, ki so
živahne, saj moramo otroke pripraviti na glavni del vadbe, kjer dobijo no-
va znanja, utrjujejo obstoječa, razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnos-
ti, sodelujejo v skupini, upoštevajo pravila. V sklepnem delu vadbe igre upo-
rabimo za telesno in duševno umirjanje (Videmšek, Strah in Stančevič, 2001).
Umeščanje tekmovalnosti v igre omogoča spoznavanje obvladovanja tako
zmage kot poraza in predstavlja mehak prehod v športne igre in tekmovalnost
v družbi. Zmagovanje lahko, ni pa nujno, za otroke pomeni tudi motivacijo,
pri čemer dosežejo cilj in razvijajo gibalne sposobnosti v vseh vadbenih eno-
tah (Pistotnik, 2011). Vsekakor pa razvrščanje po mestih in izrazito poudarjan-
je tako zmage kot poraza nista priporočljiva vse do dvanajstega leta starosti.
Ključni cilji elementarnih iger (Videmšek in Jovan, 2002):
147
lagajanja otroka družbi odraslih, ki budi notranje potenciale otrok s pomočjo
čutnih in lokomotornih izkušenj. Je praviloma svobodno izbrana psihofizična
dejavnost, pri kateri poteka ne moremo predvideti vnaprej. Je dejavnost, ki se
uresničuje v mejah, določenih glede na čas, prostor in pravila. Motivacija v igri
je dosežena z zadovoljstvom samoizražanja in s prijetnostjo, ki jo nudi udelež-
ba v njej, saj premagovanje vedno novih, navideznih preprek omogoča spon-
tano in ustvarjalno potrjevanje lastne osebnosti, ki lahko krepi samopodobo in
samozavest otroka.
Elementarne igre lahko razložimo kot obliko iger, ki vključujejo predvsem
naravne oblike gibanj in v katerih imamo možnost prilagajanja pravil (bolje,
navodil) skladno z zastavljenimi učnimi izzivi. Pistotnik (2011) elementarne ig-
re opredeli kot igre s pravili, prav tako preproste in prilagodljive ciljem, spo-
sobnosti in znanju, biti morajo zabavne in imeti možnost za tekmovalnost, ker
s tem ohranjajo motivacijo za gibanje. Pravila lahko spreminjamo glede na gi-
balno predznanje, starost, razvitost gibalnih sposobnosti, prostor ter število ot-
rok in glede na druge pomembne zunanje dejavnike. Z njimi razvijamo gibalne
sposobnosti in spoznavamo različne gibalne informacije. So zlasti skupinske
igre, pri katerih je v ospredju gibalna zgodba, domišljijska igra z ohlapnimi pra-
vili, ki se lahko sproti spreminjajo, da otroci ne izgubijo zanimanje zanjo.
cilji elementarnih iger
Elementarnih iger ne uvajamo zaradi same igre in zabave, temveč zaradi dose-
ganja različnih ciljev. V pripravljalnem delu vadbe se poslužujemo iger, ki so
živahne, saj moramo otroke pripraviti na glavni del vadbe, kjer dobijo no-
va znanja, utrjujejo obstoječa, razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnos-
ti, sodelujejo v skupini, upoštevajo pravila. V sklepnem delu vadbe igre upo-
rabimo za telesno in duševno umirjanje (Videmšek, Strah in Stančevič, 2001).
Umeščanje tekmovalnosti v igre omogoča spoznavanje obvladovanja tako
zmage kot poraza in predstavlja mehak prehod v športne igre in tekmovalnost
v družbi. Zmagovanje lahko, ni pa nujno, za otroke pomeni tudi motivacijo,
pri čemer dosežejo cilj in razvijajo gibalne sposobnosti v vseh vadbenih eno-
tah (Pistotnik, 2011). Vsekakor pa razvrščanje po mestih in izrazito poudarjan-
je tako zmage kot poraza nista priporočljiva vse do dvanajstega leta starosti.
Ključni cilji elementarnih iger (Videmšek in Jovan, 2002):
147
