Page 69 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 69
OČ
Moč, nekateri strokovnjaki jo imenujejo tudi sila, razumemo in opredeljujemo
kot sposobnost opravljanja dela v enoti časa. Sila mišic je sila, ki nastaja na os-
novi krčenja skeletne mišice – pretvorbe kemične energije v mehansko.
Moč je zmožnost telesa za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premago-
vanju zunanjih sil in se pojavlja v treh oblikah: eksplozivni (hitrostno premago-
vanje zunanjih sil), repetitivni (ponavljajoče se premagovanje zunanjih sil) in
statični (dolgotrajno napenjanje mišic) (Pistotnik, 2011). Sposobnost moči lah-
ko delimo po različnih kriterijih: topološkem kriteriju (moč rok, nog, trupa itd.),
manifestacijskem kriteriju (statična, dinamična itd.), kriteriju z vidika silovito-
sti mišičnega krčenja (največja moč, hitra moč, vzdržljivost v moči) oz. kriteriju
funkcionalnega pristopa, ki izhaja iz osnovnih mehanizmov manifestacije gi-
balne naloge (Škof, 2017; Ušaj, 2003; Pistotnik, 2011). V mišici se kemična ener-
gija pretvarja v mehansko in toplotno energijo, pri čemer se izzove mišično kr-
čenje (napenjanje, krčenje), zunanji izraz katerega je mišična sila. Moč človeka
pa je produkt sile in hitrosti. Najpogostejša zunanja sila, ki deluje na telo člo-
veka, je sila gravitacije oz. težnosti (Fg), ki telo vleče k tlom – to sta masa tele-
sa in masa predmetov, s katerimi posameznik rokuje (nekatere mišice se mo-
rajo stalno upirati delovanju te sile, da ohranjajo pokončno držo telesa – to so
antigravitacijske mišične skupine). Koeficient prirojenosti moči je nizek in zna-
ša okoli 0,50. To pomeni, da je moč še v nadaljnjih 50 % mogoče razviti z lastno
dejavnostjo. V kakšnem odstotku se lahko moč resnično razvije z načrtnim de-
lom, je odvisno od posameznih pojavnih oblik moči, ki imajo različne, specifič-
ne koeficiente prirojenosti. Zato je treba dobro poznati dejavnike, od katerih
69
Moč, nekateri strokovnjaki jo imenujejo tudi sila, razumemo in opredeljujemo
kot sposobnost opravljanja dela v enoti časa. Sila mišic je sila, ki nastaja na os-
novi krčenja skeletne mišice – pretvorbe kemične energije v mehansko.
Moč je zmožnost telesa za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premago-
vanju zunanjih sil in se pojavlja v treh oblikah: eksplozivni (hitrostno premago-
vanje zunanjih sil), repetitivni (ponavljajoče se premagovanje zunanjih sil) in
statični (dolgotrajno napenjanje mišic) (Pistotnik, 2011). Sposobnost moči lah-
ko delimo po različnih kriterijih: topološkem kriteriju (moč rok, nog, trupa itd.),
manifestacijskem kriteriju (statična, dinamična itd.), kriteriju z vidika silovito-
sti mišičnega krčenja (največja moč, hitra moč, vzdržljivost v moči) oz. kriteriju
funkcionalnega pristopa, ki izhaja iz osnovnih mehanizmov manifestacije gi-
balne naloge (Škof, 2017; Ušaj, 2003; Pistotnik, 2011). V mišici se kemična ener-
gija pretvarja v mehansko in toplotno energijo, pri čemer se izzove mišično kr-
čenje (napenjanje, krčenje), zunanji izraz katerega je mišična sila. Moč človeka
pa je produkt sile in hitrosti. Najpogostejša zunanja sila, ki deluje na telo člo-
veka, je sila gravitacije oz. težnosti (Fg), ki telo vleče k tlom – to sta masa tele-
sa in masa predmetov, s katerimi posameznik rokuje (nekatere mišice se mo-
rajo stalno upirati delovanju te sile, da ohranjajo pokončno držo telesa – to so
antigravitacijske mišične skupine). Koeficient prirojenosti moči je nizek in zna-
ša okoli 0,50. To pomeni, da je moč še v nadaljnjih 50 % mogoče razviti z lastno
dejavnostjo. V kakšnem odstotku se lahko moč resnično razvije z načrtnim de-
lom, je odvisno od posameznih pojavnih oblik moči, ki imajo različne, specifič-
ne koeficiente prirojenosti. Zato je treba dobro poznati dejavnike, od katerih
69
