Page 72 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 72
dnje gibalno učenje in poučevanje
biološki dejavniki moči
Med te dejavnike uvrščamo spol, starost in prehranjenost, ki tudi vplivajo na
moč. Med spoloma obstajajo razlike v moči. Moški so v povprečju statistično
značilno močnejši od žensk. Te razlike so takšne, da se najmočnejše ženske v
primerjavi normalnih krivulj razporeditve moči po spolu prepletajo z najšib-
kejšimi moškimi. Ženska ima namreč po svoji zgradbi zelo gracilen (nežen)
skeletni sistem, za 1/3 manj mišične mase in več podkožnega mastnega tkiva.
Njeni telesni segmenti so v povprečju krajši in je manj agresivna, v telesu pa
se ji izločajo nekateri specifični ženski hormoni (npr. estrogen), kar vpliva tu-
di na čvrstost tkiv. Ženske lahko izrazijo v povprečju le okrog 70 % moči pov-
prečnega moškega.
Starost je pomemben dejavnik moči. Povprečen, netreniran človek lah-
ko svoj maksimum moči izrazi nekje med dvajsetim in tridesetim letom sta-
rosti, potem pa začne moč upadati, ker mišice počasi atrofirajo in spreminja-
jo svojo zgradbo. Proces imenujemo sarkopenija. Prav zato je pomembno,
da otrokom razvijemo dovolj mišične mase – zaloge, da bo njena izguba v
starosti obvladljiva za samostojno in kakovostno življenje; to je naložba za
starost v otroštvu. Z redno vadbo ali pa z uporabo moči pri vsakodnevnih
opravilih so ti procesi upočasnjeni in moč se lahko na ustreznem nivoju oh-
rani še v pozno starost. Pozorni moramo biti na izbor vrste mišičnega napre-
zanja glede na starost. Tako pri predšolskih otrocih ni priporočljiva izvedba
vaj statičnega naprezanja (npr. izvajanje vese v zgibi) ali pa statične razte-
zne vaje.
Strukturalne in funkcionalne spremembe kot posledice redne vadbe za
moč se med drugim kažejo tudi v:
– delovanju gibalnih centrov na višjem nivoju in zato v proženju večjega
števila akcijskih potencialov;
– izboljšanju prevodnosti živčnih poti in prehodnosti sinaptičnih barier;
– hkratnem aktiviranju večjega števila gibalnih enot;
– povečanju in izboljšanju energijskih depojev ter v izboljšani kapilarizaciji
mišic;
– izboljšanju znotraj- in medmišične koordinacije;
– postavljanju mišičnih vlaken v ustreznejši kot za izvedbo mišičnega
krčenja.
72
biološki dejavniki moči
Med te dejavnike uvrščamo spol, starost in prehranjenost, ki tudi vplivajo na
moč. Med spoloma obstajajo razlike v moči. Moški so v povprečju statistično
značilno močnejši od žensk. Te razlike so takšne, da se najmočnejše ženske v
primerjavi normalnih krivulj razporeditve moči po spolu prepletajo z najšib-
kejšimi moškimi. Ženska ima namreč po svoji zgradbi zelo gracilen (nežen)
skeletni sistem, za 1/3 manj mišične mase in več podkožnega mastnega tkiva.
Njeni telesni segmenti so v povprečju krajši in je manj agresivna, v telesu pa
se ji izločajo nekateri specifični ženski hormoni (npr. estrogen), kar vpliva tu-
di na čvrstost tkiv. Ženske lahko izrazijo v povprečju le okrog 70 % moči pov-
prečnega moškega.
Starost je pomemben dejavnik moči. Povprečen, netreniran človek lah-
ko svoj maksimum moči izrazi nekje med dvajsetim in tridesetim letom sta-
rosti, potem pa začne moč upadati, ker mišice počasi atrofirajo in spreminja-
jo svojo zgradbo. Proces imenujemo sarkopenija. Prav zato je pomembno,
da otrokom razvijemo dovolj mišične mase – zaloge, da bo njena izguba v
starosti obvladljiva za samostojno in kakovostno življenje; to je naložba za
starost v otroštvu. Z redno vadbo ali pa z uporabo moči pri vsakodnevnih
opravilih so ti procesi upočasnjeni in moč se lahko na ustreznem nivoju oh-
rani še v pozno starost. Pozorni moramo biti na izbor vrste mišičnega napre-
zanja glede na starost. Tako pri predšolskih otrocih ni priporočljiva izvedba
vaj statičnega naprezanja (npr. izvajanje vese v zgibi) ali pa statične razte-
zne vaje.
Strukturalne in funkcionalne spremembe kot posledice redne vadbe za
moč se med drugim kažejo tudi v:
– delovanju gibalnih centrov na višjem nivoju in zato v proženju večjega
števila akcijskih potencialov;
– izboljšanju prevodnosti živčnih poti in prehodnosti sinaptičnih barier;
– hkratnem aktiviranju večjega števila gibalnih enot;
– povečanju in izboljšanju energijskih depojev ter v izboljšani kapilarizaciji
mišic;
– izboljšanju znotraj- in medmišične koordinacije;
– postavljanju mišičnih vlaken v ustreznejši kot za izvedbo mišičnega
krčenja.
72
