Page 91 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 91
plošnem se informacije o vsebinah, o katerih udeleženci delavnic spregovorijo na sreča-
njih oz. delavnicah, ne beležijo in tudi ne posredujejo naprej. Tudi med pravili za sodelova-
nje v uvodu delavnic izpostavimo zaupnost slišanih informacij, saj je ta osnova za izvedbo.
Izjema so primeri, ki psihologe (in njim podobne poklice pomoči) odvezujejo zaupnosti,
kot so samomorilna ogroženost osebe, nevarnost za življenje drugih ljudi, nasilje ali zlora-
ba otrok ali večja splošna nevarnost (Arzenšek idr., 2019).
Etične dileme projekta A (se) štekaš?!? so pogoste v situacijah, ko pri mladostniku pre-
poznamo samomorilno ogroženost, o kateri moramo potem poročati naprej (npr. staršem
oz. skrbnikom). Če nas mladostnik, še posebej starejši – morda polnoleten – dijak, prosi,
da naj o tem ne poročamo naprej, smo lahko v dvomih, kakšen bi bil pravi pristop (Poštu-
van, 2016). Take etične dileme rešujemo predvsem z reflektiranjem, saj jih navkljub po-
dobnim okoliščinam situacij ne moremo zlahka posploševati. Pri primerih samomorilnega
vedenja iščemo ravnotežje med zaupanjem osebi, da se ne bo samopoškodovala, dobro
vzpostavljenim odnosom z njo in tveganju za samomorilno vedenje. Če nam oseba ne more
dati obljube, da si ne bo ničesar naredila, moramo ukrepati in v obravnavo vključiti še druge
ljudi in sisteme.
Druga pravila v okviru projekta so namenjena postavljanju realnih mej za občutek varnosti
in dobre dinamike v skupini (govori samo ena oseba naenkrat, drug drugega poslušamo
in se ne prekinjamo, lahko povemo primere, a nikogar ne izpostavljamo). Prav tako je eno
izmed najpomembnejših pravil dela v skupini, da je kakršnakoli oblika nasilja nesprejemlji-
va. Kot normo vzpostavimo to pravilo že na začetku delavnic in tekom izvedbe ustavljamo
morebitno nesprejemljivo vedenje.
Pri aktivnostih namenjenih mladim je pomembno tudi, da kar najbolje aktiviramo vse člane
skupine, a nikogar ne silimo v sodelovanje. S strukturiranim usmerjanjem dejavnosti poskr-
bimo, da ne bo v ospredju le nekaj posameznikov (Wasserman idr., 2012).
Specifične kompetence: čustvena zrelost
in reflektiranje lastnega doživljanja
Pri izvajanju delavnic moramo ozavestiti lastne miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Po-
membno je zavedanje, da se težke vsebine ne dotaknejo le udeležencev, temveč tudi izva-
jalce delavnic. Ob izpostavljanju stisk lahko izvajalci občutijo žalost, nemoč, strah, jezo,
sram, osamljenost ... vsa ta čustva so v težkih situacijah lahko zelo intenzivna. Iz tega razlo-
ga se jim pogosto skušamo izogniti, reagiramo neprimerno ali imamo občutek, da situaciji
nismo kos (Poštuvan, 2016, Poštuvan, 2020). Izvajalci delavnic morajo zato poznati svoje
miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Tako lahko predvidijo svoje odzive in si pripravijo
alternativne oz. optimalne načine, kako bodo težke situacije reševali (Poštuvan, 2020).
89
njih oz. delavnicah, ne beležijo in tudi ne posredujejo naprej. Tudi med pravili za sodelova-
nje v uvodu delavnic izpostavimo zaupnost slišanih informacij, saj je ta osnova za izvedbo.
Izjema so primeri, ki psihologe (in njim podobne poklice pomoči) odvezujejo zaupnosti,
kot so samomorilna ogroženost osebe, nevarnost za življenje drugih ljudi, nasilje ali zlora-
ba otrok ali večja splošna nevarnost (Arzenšek idr., 2019).
Etične dileme projekta A (se) štekaš?!? so pogoste v situacijah, ko pri mladostniku pre-
poznamo samomorilno ogroženost, o kateri moramo potem poročati naprej (npr. staršem
oz. skrbnikom). Če nas mladostnik, še posebej starejši – morda polnoleten – dijak, prosi,
da naj o tem ne poročamo naprej, smo lahko v dvomih, kakšen bi bil pravi pristop (Poštu-
van, 2016). Take etične dileme rešujemo predvsem z reflektiranjem, saj jih navkljub po-
dobnim okoliščinam situacij ne moremo zlahka posploševati. Pri primerih samomorilnega
vedenja iščemo ravnotežje med zaupanjem osebi, da se ne bo samopoškodovala, dobro
vzpostavljenim odnosom z njo in tveganju za samomorilno vedenje. Če nam oseba ne more
dati obljube, da si ne bo ničesar naredila, moramo ukrepati in v obravnavo vključiti še druge
ljudi in sisteme.
Druga pravila v okviru projekta so namenjena postavljanju realnih mej za občutek varnosti
in dobre dinamike v skupini (govori samo ena oseba naenkrat, drug drugega poslušamo
in se ne prekinjamo, lahko povemo primere, a nikogar ne izpostavljamo). Prav tako je eno
izmed najpomembnejših pravil dela v skupini, da je kakršnakoli oblika nasilja nesprejemlji-
va. Kot normo vzpostavimo to pravilo že na začetku delavnic in tekom izvedbe ustavljamo
morebitno nesprejemljivo vedenje.
Pri aktivnostih namenjenih mladim je pomembno tudi, da kar najbolje aktiviramo vse člane
skupine, a nikogar ne silimo v sodelovanje. S strukturiranim usmerjanjem dejavnosti poskr-
bimo, da ne bo v ospredju le nekaj posameznikov (Wasserman idr., 2012).
Specifične kompetence: čustvena zrelost
in reflektiranje lastnega doživljanja
Pri izvajanju delavnic moramo ozavestiti lastne miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Po-
membno je zavedanje, da se težke vsebine ne dotaknejo le udeležencev, temveč tudi izva-
jalce delavnic. Ob izpostavljanju stisk lahko izvajalci občutijo žalost, nemoč, strah, jezo,
sram, osamljenost ... vsa ta čustva so v težkih situacijah lahko zelo intenzivna. Iz tega razlo-
ga se jim pogosto skušamo izogniti, reagiramo neprimerno ali imamo občutek, da situaciji
nismo kos (Poštuvan, 2016, Poštuvan, 2020). Izvajalci delavnic morajo zato poznati svoje
miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Tako lahko predvidijo svoje odzive in si pripravijo
alternativne oz. optimalne načine, kako bodo težke situacije reševali (Poštuvan, 2020).
89
