Page 98 - Zadravec Šedivy, N., in V. Poštuvan, ur. 2022. Samomorilno vedenje mladostnikov. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 98
lu za tem je Slovenija ponovno šla v t. i. lock down, zaprla šole in s tem možnost izvedbe
naših delavnic v živo. Nekaj šol se je odločilo za spletno izvedbo in s tem so se odprla vrata
pridobivanja čisto nove izkušnje. Šlo je za 3. delavnico, na temo depresije, samomorilnega
vedenja in zdravega življenjskega sloga. Ta je za razliko od drugih dveh, zame predstavljala
večji izziv, saj je šlo za temo, pri kateri se nisem počutila kompetentna. Pred tem še nisem
imela izkušnje, kako držati prostor za nekoga, ki ima izkušnjo s samomorilnim vedenjem,
kako odreagirati, kaj reči, kaj ne. In tista močna želja po tem, da bi ga kar objel in držal,
da bi mu odvzel bolečino. A seveda tega ne moreš.
Ker je bila delavnica tokrat v spletni obliki, se je moj občutek nekompetentnosti še povečal.
Bo vsa tehnologija delovala? Me bodo slišali? Kaj storiti, če ne bo? Kako zares dobro obde-
lati tri teme v skrajšani obliki … v zgolj 60 minutah. Plan je načrtoval, da imaš za celoten
pogovor o samomorilnem vedenju zgolj 10 minut. Misli, ki so mi vstopile v glavo: kako naj
v 10 minutah, razložim nekaj tako kompleksnega, kot je samomorilno vedenje, kako naj se
dotaknemo njihovih vprašanj, morda celo izkušenj? Ali naj sploh vprašam po njihovih iz
kušnjah, če nimamo časa, da bi se o njih dejansko pogovorili? Vse to so bile misli, s katerimi
sem vstopila v izvajanje delavnice.
Največji občutek teže pa se je pojavil, ko smo dejansko med izvedbo delavnice prišli
do teme samomorilnega vedenja, za katerega sem bila odgovorna jaz. Odprla sem temo in
se med krajšo razlago zazrla v ekran, kjer je bilo vse, kar sem videla, 7 črnih kvadratov in
sovoditeljico. Prešinila me je misel: »F**k jst tukej razlagam o samomoru in nimam pojma,
kaj to vzbuja pri vseh teh najstnikih!« To me je zares stisnilo, popoln občutek nenadzora,
strah. Kaj če je nekomu sedaj zares težko, kaj če sem pritisnila na nekaj in tega sploh ne
vem. Vedno je nekaj težko razlagati, če se pogovarjaš s črnimi kvadratki, če pa so teme še
nekoliko resnejše, mislim da je vse skupaj še veliko težje. Vse kar sem v tistem kratkem
trenutku uspela storiti je, da sem rekla, da če bi kdo želel kaj več o tem spregovoriti, bova
počakali na ZOOM-u, ko končamo. Za to se ni odločil nihče in le sklepam lahko, da jih teme
niso obremenile. Tekom tega 10-minutnega pogovora se nihče izmed udeležencev ni odprl,
nekdo je zgolj omenil, da je slišal za en samomor.
Ko je delavnica minila, se mi je velik kamen odvalil od srca - uspeli sva v časovnem okviru
pokriti vse teme, vsa tehnologija je delovala, nič nisva pozabili slikati, napisati, razlaga je
potekala tekoče. A ostal je grenek priokus: ne vem, kako se ti najstniki zdaj počutijo. Obču-
tek, da sem »uletela« v njihovo življenje, potencialno načela rano in izginila. Po glavi mi je
rojilo načelo terapevtov: ne odstrani obliža z rane, če nimaš boljšega, s katerim jo boš po-
novno zacelil. Zavedala sem se, da nismo šli v globine, niti ni to namen delavnic in da velike
škode ne more biti. In seveda je o teh stvareh potrebno govoriti, da se jih destigmatizira,
da znamo reagirati, da razumemo in znamo pomagati.
A občutek nenadzora je ostajal. Pri tem je izredno pomagala supervizija, kjer sem predvsem
dobila občutek, da so to zelo normalni občutki in da bi jih verjetno večina čutila. Tam smo
tudi skupaj prišli do ideje, da bi že na začetku delavnice opozorili, da nam udeleženci lahko
pošljejo tudi zasebno sporočilo, če se bodo vzbudili kakšni težki občutki in da se lahko
potem umaknemo v sobo za odmor, kjer se na samem pogovorimo. Za prihodnje mi najbolj
96
naših delavnic v živo. Nekaj šol se je odločilo za spletno izvedbo in s tem so se odprla vrata
pridobivanja čisto nove izkušnje. Šlo je za 3. delavnico, na temo depresije, samomorilnega
vedenja in zdravega življenjskega sloga. Ta je za razliko od drugih dveh, zame predstavljala
večji izziv, saj je šlo za temo, pri kateri se nisem počutila kompetentna. Pred tem še nisem
imela izkušnje, kako držati prostor za nekoga, ki ima izkušnjo s samomorilnim vedenjem,
kako odreagirati, kaj reči, kaj ne. In tista močna želja po tem, da bi ga kar objel in držal,
da bi mu odvzel bolečino. A seveda tega ne moreš.
Ker je bila delavnica tokrat v spletni obliki, se je moj občutek nekompetentnosti še povečal.
Bo vsa tehnologija delovala? Me bodo slišali? Kaj storiti, če ne bo? Kako zares dobro obde-
lati tri teme v skrajšani obliki … v zgolj 60 minutah. Plan je načrtoval, da imaš za celoten
pogovor o samomorilnem vedenju zgolj 10 minut. Misli, ki so mi vstopile v glavo: kako naj
v 10 minutah, razložim nekaj tako kompleksnega, kot je samomorilno vedenje, kako naj se
dotaknemo njihovih vprašanj, morda celo izkušenj? Ali naj sploh vprašam po njihovih iz
kušnjah, če nimamo časa, da bi se o njih dejansko pogovorili? Vse to so bile misli, s katerimi
sem vstopila v izvajanje delavnice.
Največji občutek teže pa se je pojavil, ko smo dejansko med izvedbo delavnice prišli
do teme samomorilnega vedenja, za katerega sem bila odgovorna jaz. Odprla sem temo in
se med krajšo razlago zazrla v ekran, kjer je bilo vse, kar sem videla, 7 črnih kvadratov in
sovoditeljico. Prešinila me je misel: »F**k jst tukej razlagam o samomoru in nimam pojma,
kaj to vzbuja pri vseh teh najstnikih!« To me je zares stisnilo, popoln občutek nenadzora,
strah. Kaj če je nekomu sedaj zares težko, kaj če sem pritisnila na nekaj in tega sploh ne
vem. Vedno je nekaj težko razlagati, če se pogovarjaš s črnimi kvadratki, če pa so teme še
nekoliko resnejše, mislim da je vse skupaj še veliko težje. Vse kar sem v tistem kratkem
trenutku uspela storiti je, da sem rekla, da če bi kdo želel kaj več o tem spregovoriti, bova
počakali na ZOOM-u, ko končamo. Za to se ni odločil nihče in le sklepam lahko, da jih teme
niso obremenile. Tekom tega 10-minutnega pogovora se nihče izmed udeležencev ni odprl,
nekdo je zgolj omenil, da je slišal za en samomor.
Ko je delavnica minila, se mi je velik kamen odvalil od srca - uspeli sva v časovnem okviru
pokriti vse teme, vsa tehnologija je delovala, nič nisva pozabili slikati, napisati, razlaga je
potekala tekoče. A ostal je grenek priokus: ne vem, kako se ti najstniki zdaj počutijo. Obču-
tek, da sem »uletela« v njihovo življenje, potencialno načela rano in izginila. Po glavi mi je
rojilo načelo terapevtov: ne odstrani obliža z rane, če nimaš boljšega, s katerim jo boš po-
novno zacelil. Zavedala sem se, da nismo šli v globine, niti ni to namen delavnic in da velike
škode ne more biti. In seveda je o teh stvareh potrebno govoriti, da se jih destigmatizira,
da znamo reagirati, da razumemo in znamo pomagati.
A občutek nenadzora je ostajal. Pri tem je izredno pomagala supervizija, kjer sem predvsem
dobila občutek, da so to zelo normalni občutki in da bi jih verjetno večina čutila. Tam smo
tudi skupaj prišli do ideje, da bi že na začetku delavnice opozorili, da nam udeleženci lahko
pošljejo tudi zasebno sporočilo, če se bodo vzbudili kakšni težki občutki in da se lahko
potem umaknemo v sobo za odmor, kjer se na samem pogovorimo. Za prihodnje mi najbolj
96
