Page 214 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 214
ina Bogatec, Sara Brezigar in Maja Mezgec
na glavo številne predpostavke, na katerih sta do tedaj temeljila delovanje
šol in pristop do poučevanja. Ukrep je prizadel tudi vzgojno-izobraževalne
ustanove s slovenskim učnim jezikom v Italiji.
Drugostopenjske srednje šole s slovenskim učnim jezikom v tržaški in gori-
ški pokrajini so sestavni del italijanskega državnega šolskega sistema in delu-
jejo po istih načelih ter pravilih, ki veljajo za italijanske državne šole. Ministr-
stvo za šolstvo pripravlja šolske programe za šole s slovenskim učnim jezikom
in ti so povsem enaki programom šol z italijanskim učnim jezikom (Bogatec
2015), s to izjemo, da je materinščina v drugostopenjskih šolah s slovenskim
učnim jezikom slovenščina in da se poleg te dijaki učijo tudi jezika okolja (ita-
lijanščine). Pouk poteka po državnih kurikulih, ki jih krajevnim potrebam pri-
lagaja profesorski zbor (Bogatec 2020b). Ne glede na zapisano pa so šole s
slovenskim učnim jezikom v Italiji že v običajnih razmerah v marsikaterem
pogledu specifične, zahtevajo posebno obravnavo in se soočajo s posebnimi
izzivi (Baloh 2012; Brezigar in Zver 2019; Strani 2011). Ta »posebnost« je najoči-
tnejša v osnovnih šolah, kjer je pomanjkljivo ali skromno znanje slovenščine
kot učnega jezika svojevrsten izziv (Grgič 2017a; 2019; Brezigar in Zver 2019;
Brezigar 2020b; Baloh 2004; Bogatec 2012), pandemija pa je ta izziv še doda-
tno zaostrila (Bogatec, Brezigar in Mezgec 2021; Brezigar 2020a).
Stanje v drugostopenjskih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom je v
osnovi nekoliko drugačno, saj se vanje vpisujejo otroci, ki imajo praviloma za
sabo osem let obiskovanja šol s slovenskim učnim jezikom in ki jim ta »jezi-
kovni« vidik vsaj navidezno predstavlja manjši izziv. Hkrati so zaradi starosti
pri svojem učnem delu samostojnejši in zato so tudi njihovi starši manj vple-
teni v vsakodnevno opravljanje učnih obveznosti kot njihovi mlajši vrstniki.
Namen tega prispevka je torej raziskati, kako so se profesorji in dijaki na
drugostopenjskih srednjih šolah soočili s poučevanjem na daljavo v času epi-
demije bolezni covid-19, kako je potekal pouk na daljavo in predvsem kako je
nastala situacija vplivala na šole, ki so zaradi svoje manjšinskosti v primerjavi
z drugimi državnimi šolami v nekoliko posebnem položaju.
V prvem delu prispevka bomo na kratko predstavili mrežo šol s slovenskim
učnim jezikom v Italiji in opisali njeno jezikovno (in posledično kulturno) ra-
znolikost. V drugem delu prispevka bomo opisali uvedbo pouka na daljavo
v Italiji in razmere, v katerih se je izvajal takšen pouk. Tretji in četrti del pri-
spevka bosta namenjena predstavitvi metodologije in rezultatov študije o
pouku na daljavo med profesorji¹ in dijaki drugostopenjskih srednjih šol, ki
jo je izvedel Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu.
¹ Moška slovnična oblika je uporabljena kot nevtralna za oba spola.
214
na glavo številne predpostavke, na katerih sta do tedaj temeljila delovanje
šol in pristop do poučevanja. Ukrep je prizadel tudi vzgojno-izobraževalne
ustanove s slovenskim učnim jezikom v Italiji.
Drugostopenjske srednje šole s slovenskim učnim jezikom v tržaški in gori-
ški pokrajini so sestavni del italijanskega državnega šolskega sistema in delu-
jejo po istih načelih ter pravilih, ki veljajo za italijanske državne šole. Ministr-
stvo za šolstvo pripravlja šolske programe za šole s slovenskim učnim jezikom
in ti so povsem enaki programom šol z italijanskim učnim jezikom (Bogatec
2015), s to izjemo, da je materinščina v drugostopenjskih šolah s slovenskim
učnim jezikom slovenščina in da se poleg te dijaki učijo tudi jezika okolja (ita-
lijanščine). Pouk poteka po državnih kurikulih, ki jih krajevnim potrebam pri-
lagaja profesorski zbor (Bogatec 2020b). Ne glede na zapisano pa so šole s
slovenskim učnim jezikom v Italiji že v običajnih razmerah v marsikaterem
pogledu specifične, zahtevajo posebno obravnavo in se soočajo s posebnimi
izzivi (Baloh 2012; Brezigar in Zver 2019; Strani 2011). Ta »posebnost« je najoči-
tnejša v osnovnih šolah, kjer je pomanjkljivo ali skromno znanje slovenščine
kot učnega jezika svojevrsten izziv (Grgič 2017a; 2019; Brezigar in Zver 2019;
Brezigar 2020b; Baloh 2004; Bogatec 2012), pandemija pa je ta izziv še doda-
tno zaostrila (Bogatec, Brezigar in Mezgec 2021; Brezigar 2020a).
Stanje v drugostopenjskih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom je v
osnovi nekoliko drugačno, saj se vanje vpisujejo otroci, ki imajo praviloma za
sabo osem let obiskovanja šol s slovenskim učnim jezikom in ki jim ta »jezi-
kovni« vidik vsaj navidezno predstavlja manjši izziv. Hkrati so zaradi starosti
pri svojem učnem delu samostojnejši in zato so tudi njihovi starši manj vple-
teni v vsakodnevno opravljanje učnih obveznosti kot njihovi mlajši vrstniki.
Namen tega prispevka je torej raziskati, kako so se profesorji in dijaki na
drugostopenjskih srednjih šolah soočili s poučevanjem na daljavo v času epi-
demije bolezni covid-19, kako je potekal pouk na daljavo in predvsem kako je
nastala situacija vplivala na šole, ki so zaradi svoje manjšinskosti v primerjavi
z drugimi državnimi šolami v nekoliko posebnem položaju.
V prvem delu prispevka bomo na kratko predstavili mrežo šol s slovenskim
učnim jezikom v Italiji in opisali njeno jezikovno (in posledično kulturno) ra-
znolikost. V drugem delu prispevka bomo opisali uvedbo pouka na daljavo
v Italiji in razmere, v katerih se je izvajal takšen pouk. Tretji in četrti del pri-
spevka bosta namenjena predstavitvi metodologije in rezultatov študije o
pouku na daljavo med profesorji¹ in dijaki drugostopenjskih srednjih šol, ki
jo je izvedel Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu.
¹ Moška slovnična oblika je uporabljena kot nevtralna za oba spola.
214
