Page 256 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 256
arina Česnik in Janez Drobnič
zaustavitev širjenja virusa je večina nacionalnih vlad začasno zaprla izobra-
ževalne ustanove (Kochan 2021; Romaniuk in Łukasiewicz-Wieleba 2021). Že
spomladi so bili ravnatelji in učitelji primorani spremeniti načine izvedbe uč-
nega procesa in z osebnega učenja v šolah preiti na virtualno učenje doma.
Več kot 80 otrok po vsem svetu se je šolalo doma, za ta ukrep pa se je od-
ločilo kar 188 držav (Petretto, Masala in Masala 2020). Slovenija je že v marcu
2020 vzpostavila popolno nacionalno zaporo, vključno z zaprtjem šol, zato so
otroci bivali doma, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ravnatelji
šol ter učitelji pa so organizirali »poučevanje na daljavo«.
Brez posebnega analitičnega raziskovanja lahko hitro ugotovimo, da je v
roku pol leta po pandemiji v vseh evropskih državah pouk potekal na daljavo,
na različne načine in z različno tehnologijo ter z razlikami v uspehih in različ-
nimi stališči do takšnega načina poučevanja (Van Lancker in Parolin 2020). Te
razlike v smislu izobraževanja so razkrile številne neenakosti. Ne le da so bila
razkrita neskladja v kakovosti računalniške opreme in razpoložljive pasovne
širine (Beaunoyer, Dupéré in Guitton 2020), odpira se predvsem vprašanje o
tem, v kolikšni meri so samoizobraževalne veščine potrebne za učenje. Dose-
danje izkušnje s tem načinom poučevanja so še bolj izpostavile vprašanje po-
mena šole ne le kot kraja intelektualnega razvoja, ampak tudi kot skupnega
prostora za interakcijo učencev (Petretto, Masala in Masala 2021).
Spletne tehnologije so postale privilegiran kanal za vlade in nadnacionalne
subjekte, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, da posredujejo svoja spo-
ročila in priporočila (Beaunoyer, Dupéré in Guitton 2020), ki so bila povezana z
dojemanjem resnosti zdravstvenega stanja, upanjem na konec epidemije in s
perspektivo procesov poučevanja. Tehnologija za zagotavljanje povezovanja
na daljavo je postala osrednjega pomena tudi za ohranjanje aktivnih družbe-
nih interakcij, ki so za osebe s posebnimi potrebami še toliko pomembnejše
oziroma kritične.
Nedvomno velja, da so hitro razvijajoče se informacijske in komunikacij-
ske tehnologije postale sestavni del življenja tako posameznika kot institu-
cij, zato vplivajo na vse sektorje in ne samo na izobraževalnega. Zlasti široka
uporaba interneta in povečanje števila tehnoloških naprav, povezanih z in-
ternetom, sta omogočila širjenje aplikacij za izobraževanje na daljavo. Tako
so posamezniki dobili prostorsko neodvisno in prilagodljivo učno okolje.
Teoretično ozadje
Čeprav je izobraževanje na daljavo že pred epidemijo vključevalo številne al-
ternativne tehnologije (kot npr. dopisne tečaje, tečaje na spletni strani in te-
čaje v televizijskem studiu, internetne povezave z orodji za komunikacijo, kot
256
zaustavitev širjenja virusa je večina nacionalnih vlad začasno zaprla izobra-
ževalne ustanove (Kochan 2021; Romaniuk in Łukasiewicz-Wieleba 2021). Že
spomladi so bili ravnatelji in učitelji primorani spremeniti načine izvedbe uč-
nega procesa in z osebnega učenja v šolah preiti na virtualno učenje doma.
Več kot 80 otrok po vsem svetu se je šolalo doma, za ta ukrep pa se je od-
ločilo kar 188 držav (Petretto, Masala in Masala 2020). Slovenija je že v marcu
2020 vzpostavila popolno nacionalno zaporo, vključno z zaprtjem šol, zato so
otroci bivali doma, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ravnatelji
šol ter učitelji pa so organizirali »poučevanje na daljavo«.
Brez posebnega analitičnega raziskovanja lahko hitro ugotovimo, da je v
roku pol leta po pandemiji v vseh evropskih državah pouk potekal na daljavo,
na različne načine in z različno tehnologijo ter z razlikami v uspehih in različ-
nimi stališči do takšnega načina poučevanja (Van Lancker in Parolin 2020). Te
razlike v smislu izobraževanja so razkrile številne neenakosti. Ne le da so bila
razkrita neskladja v kakovosti računalniške opreme in razpoložljive pasovne
širine (Beaunoyer, Dupéré in Guitton 2020), odpira se predvsem vprašanje o
tem, v kolikšni meri so samoizobraževalne veščine potrebne za učenje. Dose-
danje izkušnje s tem načinom poučevanja so še bolj izpostavile vprašanje po-
mena šole ne le kot kraja intelektualnega razvoja, ampak tudi kot skupnega
prostora za interakcijo učencev (Petretto, Masala in Masala 2021).
Spletne tehnologije so postale privilegiran kanal za vlade in nadnacionalne
subjekte, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, da posredujejo svoja spo-
ročila in priporočila (Beaunoyer, Dupéré in Guitton 2020), ki so bila povezana z
dojemanjem resnosti zdravstvenega stanja, upanjem na konec epidemije in s
perspektivo procesov poučevanja. Tehnologija za zagotavljanje povezovanja
na daljavo je postala osrednjega pomena tudi za ohranjanje aktivnih družbe-
nih interakcij, ki so za osebe s posebnimi potrebami še toliko pomembnejše
oziroma kritične.
Nedvomno velja, da so hitro razvijajoče se informacijske in komunikacij-
ske tehnologije postale sestavni del življenja tako posameznika kot institu-
cij, zato vplivajo na vse sektorje in ne samo na izobraževalnega. Zlasti široka
uporaba interneta in povečanje števila tehnoloških naprav, povezanih z in-
ternetom, sta omogočila širjenje aplikacij za izobraževanje na daljavo. Tako
so posamezniki dobili prostorsko neodvisno in prilagodljivo učno okolje.
Teoretično ozadje
Čeprav je izobraževanje na daljavo že pred epidemijo vključevalo številne al-
ternativne tehnologije (kot npr. dopisne tečaje, tečaje na spletni strani in te-
čaje v televizijskem studiu, internetne povezave z orodji za komunikacijo, kot
256
