Page 257 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 257
Analiza zaključnih del o izobraževanju na daljavo
je to npr. Skype), je sedanji poudarek na dovršenejših digitalnih interaktivnih
podpornih orodjih/platformah in zagotavljanju ustreznih pasovnih širin, ki
so dobila nesluten zagon in doživela razvoj ravno zaradi epidemije (Sonnen-
schein idr. 2022). Poučevanje preko spletnih orodij za konference se v mnogih
pogledih razlikuje od tradicionalnih oblik poučevanja na daljavo pred seda-
njo razširjenostjo platform in pasovnih širin (Zharova idr. 2020). Nancy L. Cook
in Laurie U. DeBettencourt (2001) sta že pred 20 leti navajali vrsto prednosti
interaktivnega izobraževanje na daljavo, ki prinaša (a) povečano število uči-
teljev, ki lahko sodelujejo, (b) zmanjšanje potrebnega časa in stroškov tako
udeležencev kot predavateljev, (c) vzdrževanje konstantne interakcije med
učečim se in učiteljem.
Tipična definicija izobraževanja na daljavo je izvajanje pouka v obliki, v
kateri učitelj in učenec nista na istem mestu (Keegan 1980). Ayers Schlosser
in Simonson (2009) pa takšno izobraževanje označujeta kot institucijsko for-
malno izobraževanje, v katerem so izobraževalni viri in vaje združeni z upo-
rabo telekomunikacijskih orodij učencev na različnih mestih. Kyungmee Lee,
Hyoseon Choi in Cho (2019) so po drugi strani izobraževanje na daljavo opisali
kot združevanje študentov in učiteljev v ločenih prostorih z uporabo medijev.
Za označevanje učenja na daljavo se uporabljajo različni izrazi, kot so da-
ljinski način poučevanja (Lakkannavar 2017), izobraževanje na daljavo (Alea
idr. 2020), e-izobraževanje (Bjekić idr. 2014; Edelhauser in Lupu-Dima 2020;
Parmigiani idr. 2021), spletno učenje (Simonson b. l.), e-učenje (Petretto, Ma-
sala in Masala 2021), virtualno učenje (Gourlay 2021). Množica izrazov pa pov-
zroča tudi nesporazume in nejasnosti.
Tu bi lahko tudi pojasnili razliko med poučevanjem na daljavo, ki lahko za-
jema klasične načine dopisnega/daljinskega izobraževanja s pomočjo gradiv,
ki jih učeči se prejemajo preko klasične pošte, ter na drugi strani e-učenjem
in spletnim izobraževanjem. Dopisno izobraževanje lahko hitro ločimo od
dvojice spletnega izobraževanja in e-izobraževanja, saj se slednja dva da-
nes prepletata (Lee, Choi in Cho 2019). Ni pa standarda glede tega, koliko
tehnologije bi bilo treba uporabiti za opredelitev izobraževanja na daljavo
ali spletnega/e-izobraževanja. Nekateri raziskovalci ločujejo tudi spletno iz-
obraževanje in e-učenje. To razliko utemeljujejo glede na tehnologije, ki se
uporabljajo za zagotavljanje izobraževanja. E-izobraževanje razumejo kot iz-
obraževanje na internetu poleg drugih elektronskih medijev, kot so CD-ROM,
satelit in televizija, spletno izobraževanje pa razumejo kot usposabljanje na
internetu. Spletno izobraževanje/e-izobraževanje je pogosto opisano kot po-
vezovalni most med učitelji in učenci, ki ga vzpostavlja uporaba spletnih teh-
nologij (Lee, Choi in Cho 2019).
257
je to npr. Skype), je sedanji poudarek na dovršenejših digitalnih interaktivnih
podpornih orodjih/platformah in zagotavljanju ustreznih pasovnih širin, ki
so dobila nesluten zagon in doživela razvoj ravno zaradi epidemije (Sonnen-
schein idr. 2022). Poučevanje preko spletnih orodij za konference se v mnogih
pogledih razlikuje od tradicionalnih oblik poučevanja na daljavo pred seda-
njo razširjenostjo platform in pasovnih širin (Zharova idr. 2020). Nancy L. Cook
in Laurie U. DeBettencourt (2001) sta že pred 20 leti navajali vrsto prednosti
interaktivnega izobraževanje na daljavo, ki prinaša (a) povečano število uči-
teljev, ki lahko sodelujejo, (b) zmanjšanje potrebnega časa in stroškov tako
udeležencev kot predavateljev, (c) vzdrževanje konstantne interakcije med
učečim se in učiteljem.
Tipična definicija izobraževanja na daljavo je izvajanje pouka v obliki, v
kateri učitelj in učenec nista na istem mestu (Keegan 1980). Ayers Schlosser
in Simonson (2009) pa takšno izobraževanje označujeta kot institucijsko for-
malno izobraževanje, v katerem so izobraževalni viri in vaje združeni z upo-
rabo telekomunikacijskih orodij učencev na različnih mestih. Kyungmee Lee,
Hyoseon Choi in Cho (2019) so po drugi strani izobraževanje na daljavo opisali
kot združevanje študentov in učiteljev v ločenih prostorih z uporabo medijev.
Za označevanje učenja na daljavo se uporabljajo različni izrazi, kot so da-
ljinski način poučevanja (Lakkannavar 2017), izobraževanje na daljavo (Alea
idr. 2020), e-izobraževanje (Bjekić idr. 2014; Edelhauser in Lupu-Dima 2020;
Parmigiani idr. 2021), spletno učenje (Simonson b. l.), e-učenje (Petretto, Ma-
sala in Masala 2021), virtualno učenje (Gourlay 2021). Množica izrazov pa pov-
zroča tudi nesporazume in nejasnosti.
Tu bi lahko tudi pojasnili razliko med poučevanjem na daljavo, ki lahko za-
jema klasične načine dopisnega/daljinskega izobraževanja s pomočjo gradiv,
ki jih učeči se prejemajo preko klasične pošte, ter na drugi strani e-učenjem
in spletnim izobraževanjem. Dopisno izobraževanje lahko hitro ločimo od
dvojice spletnega izobraževanja in e-izobraževanja, saj se slednja dva da-
nes prepletata (Lee, Choi in Cho 2019). Ni pa standarda glede tega, koliko
tehnologije bi bilo treba uporabiti za opredelitev izobraževanja na daljavo
ali spletnega/e-izobraževanja. Nekateri raziskovalci ločujejo tudi spletno iz-
obraževanje in e-učenje. To razliko utemeljujejo glede na tehnologije, ki se
uporabljajo za zagotavljanje izobraževanja. E-izobraževanje razumejo kot iz-
obraževanje na internetu poleg drugih elektronskih medijev, kot so CD-ROM,
satelit in televizija, spletno izobraževanje pa razumejo kot usposabljanje na
internetu. Spletno izobraževanje/e-izobraževanje je pogosto opisano kot po-
vezovalni most med učitelji in učenci, ki ga vzpostavlja uporaba spletnih teh-
nologij (Lee, Choi in Cho 2019).
257
