Page 270 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 270
arina Česnik in Janez Drobnič
vseživljenjskega učenja (Schunk 2005). Izkazuje se tudi, da je samoregulacija
predikator učne uspešnosti (Xia, Fosco in Feinberg 2016).
Kot morebiten problem prepoznavamo, da se je izobraževanje na daljavo
začelo uporabljati zgolj kot alternativa izobraževanju »v živo«, kot utemeljuje
Aksoğan (2020). Sama situacija s koronavirusom in posledično epidemijo je
za učitelje pomenila edinstveno priložnost za pridobivanje digitalnih kom-
petenc, menimo pa, da moramo te uporabiti tudi po koncu epidemije (npr.
za organizacijo sestankov, govorilnih ur s starši itn.).
Najverjetneje bo potrebno še premisliti o metodah dela, ki se jih prilagaja
tudi izobraževanju na daljavo. V okviru naše raziskave se izkazuje, da je po-
trebno predvsem več časa nameniti povratni informaciji učencem o lastni
učinkovitosti – tu se nakazuje pomen samoregulacijskih spretnosti –, učence
več vključevati v učni proces, jim namenjati več dodatne razlage, jih razvijati
v avtonomne ter več časa namenjati skupinskim oblikam dela za urjenje soci-
alnih veščin. Kot priložnosti, ki so se pojavile pri izobraževanju na daljavo, na
podlagi analize raziskav prepoznavamo, da je bilo učencem predvsem všeč,
da jim ni bilo potrebno hiteti, da jih ni pri delu nihče motil, da so si lahko sami
organizirali učenje in čas za šolsko delo, da so se lahko več igrali, manj naj bi
jih bilo strah med ustnim ocenjevanjem na daljavo, všeč jim je bilo, ko so bili
med delom na daljavo deležni dodatne razlage in pomoči pri ponavljanju ter
utrjevanju (Klakočer 2021). Prav tako se ugotavlja več svobode pri organizaciji
urnika, pouk so spremljali bolj sproščeno (Knap 2021).
Najverjetneje pa je vsaka vzgojno-izobraževalna institucija svoja študija
primera, kar nam onemogoča oblikovanje zaključkov glede izobraževanja na
daljavo. Na posamezni instituciji se najverjetneje kaže pomen usposobljeno-
sti učiteljev in drugih delavcev za poučevanje ob uporabi IKT, pa ne samo za
delo na akademskem področju, temveč tudi v socialnem, čustvenem, psiho-
loškem procesu ter pri opremljanju otrok z rezilientnostjo, s kognitivnimi in
z metakognitivnimi strategijami za pripravo na samostojno življenje v odra-
slosti, za organizacijo svojega časa in vodenje kariere.
Horizontalna analiza opravljenih študij je pokazala, da ima poučevanje na
daljavo zelo različne učinke na uspešnost in zadovoljstvo udeležencev v uč-
nem procesu, ti pa zavisijo od številnih dejavnikov, tako tehničnih kot člove-
ških, zato so kakršne koli posplošene ocene o boljši kvaliteti ali nesprejemlji-
vosti enega ali drugega načina nestrokovne.
Poučevanje na daljavo je pri mlajših učencih povzročilo več težav pri sle-
denju, spremljanju in odzivanju, občutke osame in nemoči, pri starejših pa se
je pokazalo vse več pozitivnosti v smislu povečanja avtonomnosti, samoini-
ciativnosti in skrbi za lastno organizacijo učenja, kar lahko cenimo kot dobre
270
vseživljenjskega učenja (Schunk 2005). Izkazuje se tudi, da je samoregulacija
predikator učne uspešnosti (Xia, Fosco in Feinberg 2016).
Kot morebiten problem prepoznavamo, da se je izobraževanje na daljavo
začelo uporabljati zgolj kot alternativa izobraževanju »v živo«, kot utemeljuje
Aksoğan (2020). Sama situacija s koronavirusom in posledično epidemijo je
za učitelje pomenila edinstveno priložnost za pridobivanje digitalnih kom-
petenc, menimo pa, da moramo te uporabiti tudi po koncu epidemije (npr.
za organizacijo sestankov, govorilnih ur s starši itn.).
Najverjetneje bo potrebno še premisliti o metodah dela, ki se jih prilagaja
tudi izobraževanju na daljavo. V okviru naše raziskave se izkazuje, da je po-
trebno predvsem več časa nameniti povratni informaciji učencem o lastni
učinkovitosti – tu se nakazuje pomen samoregulacijskih spretnosti –, učence
več vključevati v učni proces, jim namenjati več dodatne razlage, jih razvijati
v avtonomne ter več časa namenjati skupinskim oblikam dela za urjenje soci-
alnih veščin. Kot priložnosti, ki so se pojavile pri izobraževanju na daljavo, na
podlagi analize raziskav prepoznavamo, da je bilo učencem predvsem všeč,
da jim ni bilo potrebno hiteti, da jih ni pri delu nihče motil, da so si lahko sami
organizirali učenje in čas za šolsko delo, da so se lahko več igrali, manj naj bi
jih bilo strah med ustnim ocenjevanjem na daljavo, všeč jim je bilo, ko so bili
med delom na daljavo deležni dodatne razlage in pomoči pri ponavljanju ter
utrjevanju (Klakočer 2021). Prav tako se ugotavlja več svobode pri organizaciji
urnika, pouk so spremljali bolj sproščeno (Knap 2021).
Najverjetneje pa je vsaka vzgojno-izobraževalna institucija svoja študija
primera, kar nam onemogoča oblikovanje zaključkov glede izobraževanja na
daljavo. Na posamezni instituciji se najverjetneje kaže pomen usposobljeno-
sti učiteljev in drugih delavcev za poučevanje ob uporabi IKT, pa ne samo za
delo na akademskem področju, temveč tudi v socialnem, čustvenem, psiho-
loškem procesu ter pri opremljanju otrok z rezilientnostjo, s kognitivnimi in
z metakognitivnimi strategijami za pripravo na samostojno življenje v odra-
slosti, za organizacijo svojega časa in vodenje kariere.
Horizontalna analiza opravljenih študij je pokazala, da ima poučevanje na
daljavo zelo različne učinke na uspešnost in zadovoljstvo udeležencev v uč-
nem procesu, ti pa zavisijo od številnih dejavnikov, tako tehničnih kot člove-
ških, zato so kakršne koli posplošene ocene o boljši kvaliteti ali nesprejemlji-
vosti enega ali drugega načina nestrokovne.
Poučevanje na daljavo je pri mlajših učencih povzročilo več težav pri sle-
denju, spremljanju in odzivanju, občutke osame in nemoči, pri starejših pa se
je pokazalo vse več pozitivnosti v smislu povečanja avtonomnosti, samoini-
ciativnosti in skrbi za lastno organizacijo učenja, kar lahko cenimo kot dobre
270
