Page 265 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 265
Analiza zaključnih del o izobraževanju na daljavo
potrebujejo več pomoči. V skladu s tem prepoznavamo problem formalnega
poučevanja osnovnih šolskih veščin pisanja, branja, pravopisa in računanja,
ki jih je po Andreji Nagode (2008) nujno usvojiti, saj je s tem povezana učna
uspešnost tudi pri drugih šolskih predmetih in v višjih razredih. V skladu z
navedenim pa se pojavlja problem tudi pri otrocih s primanjkljaji na posa-
meznih področjih učenja, saj po Nataliji Vovk-Ornik (2015) kažejo izrazite te-
žave pri osnovnih šolskih veščinah in te potem v procesu učenja vztrajajo.
Prav tako se nakazuje pomembna vloga staršev oziroma domačega okolja
pri učni uspešnosti otrok.
Otroci s posebnimi potrebami in učenci z učnimi težavami
v času izobraževanja na daljavo
Problem pri izobraževanju na daljavo se je izpostavil predvsem v okviru po-
sebnega programa vzgoje in izobraževanja, saj so tam pogostejša popula-
cija otroci s zmernimi do težkimi motnjami, zaradi katerih so deležni različnih
strokovnih obravnav in terapij. Glavna ovira je bilo izobraževanje na daljavo
prav pri izvajanju terapij, za katere je potreben usposobljen strokovnjak, ugo-
tavlja Tanja Vesenjak (2021). Tudi v tem primeru usposobljenost staršev za iz-
vajanje terapije ni ustrezna. Pedagoški delavci so namreč mnenja, da je v po-
sebnih šolah populacija specifična in so posledično lahko starši manj uspo-
sobljeni za različne terapije ter načine posredovanja znanja prav zaradi otro-
kovih specifičnih posebnih potreb (Vesenjak 2021).
Tanja Vesenjak (2021) ugotavlja, da so v posebnem programu vzgoje in izo-
braževanja lahko otroci s posebnimi potrebami manj samostojni pri šolskem
delu in uporabi IKT, prav tako pa je prepoznala, da se je pozornost otrok s
posebnimi potrebami pred računalnikom še zmanjševala, nastopale so ko-
munikacijske težave. Posledično se je zgodil upad motivacije in šolske sto-
rilnosti. Izkazuje pa se, da omenjenih težav ne moremo posploševati na vso
populacijo otrok s posebnimi potrebami, saj je ta izrazito heterogena in naj-
verjetneje odvisna od stopnje primanjkljajev, ovir in motenj.
V večinski šoli so učenci s posebnimi potrebami namreč tudi ocenili, da
je bil pouk na daljavo pozitiven, saj so si sami lahko razporedili čas in delali
naloge takrat, ko jim je to ustrezalo, ter enako dobro spremljali pouk na da-
ljavo kot v živo (Selan 2021). Vendar opozarjamo, da gre tu za starejše učence
(predvsem od 7. do 9. razreda osnovne šole).
Najverjetneje se tu nakazuje kakovost učiteljevega poučevanja, ki naj bi
ustrezalo spremenjenim okoliščinam. A Ana Selan (2021) navaja mnenja pe-
dagoških delavcev, ki opozarjajo, da so se učne težave v nekaterih primerih
otrok poglobile oziroma se tudi pojavile pri tistih otrocih, ki jih prej niso imeli.
265
potrebujejo več pomoči. V skladu s tem prepoznavamo problem formalnega
poučevanja osnovnih šolskih veščin pisanja, branja, pravopisa in računanja,
ki jih je po Andreji Nagode (2008) nujno usvojiti, saj je s tem povezana učna
uspešnost tudi pri drugih šolskih predmetih in v višjih razredih. V skladu z
navedenim pa se pojavlja problem tudi pri otrocih s primanjkljaji na posa-
meznih področjih učenja, saj po Nataliji Vovk-Ornik (2015) kažejo izrazite te-
žave pri osnovnih šolskih veščinah in te potem v procesu učenja vztrajajo.
Prav tako se nakazuje pomembna vloga staršev oziroma domačega okolja
pri učni uspešnosti otrok.
Otroci s posebnimi potrebami in učenci z učnimi težavami
v času izobraževanja na daljavo
Problem pri izobraževanju na daljavo se je izpostavil predvsem v okviru po-
sebnega programa vzgoje in izobraževanja, saj so tam pogostejša popula-
cija otroci s zmernimi do težkimi motnjami, zaradi katerih so deležni različnih
strokovnih obravnav in terapij. Glavna ovira je bilo izobraževanje na daljavo
prav pri izvajanju terapij, za katere je potreben usposobljen strokovnjak, ugo-
tavlja Tanja Vesenjak (2021). Tudi v tem primeru usposobljenost staršev za iz-
vajanje terapije ni ustrezna. Pedagoški delavci so namreč mnenja, da je v po-
sebnih šolah populacija specifična in so posledično lahko starši manj uspo-
sobljeni za različne terapije ter načine posredovanja znanja prav zaradi otro-
kovih specifičnih posebnih potreb (Vesenjak 2021).
Tanja Vesenjak (2021) ugotavlja, da so v posebnem programu vzgoje in izo-
braževanja lahko otroci s posebnimi potrebami manj samostojni pri šolskem
delu in uporabi IKT, prav tako pa je prepoznala, da se je pozornost otrok s
posebnimi potrebami pred računalnikom še zmanjševala, nastopale so ko-
munikacijske težave. Posledično se je zgodil upad motivacije in šolske sto-
rilnosti. Izkazuje pa se, da omenjenih težav ne moremo posploševati na vso
populacijo otrok s posebnimi potrebami, saj je ta izrazito heterogena in naj-
verjetneje odvisna od stopnje primanjkljajev, ovir in motenj.
V večinski šoli so učenci s posebnimi potrebami namreč tudi ocenili, da
je bil pouk na daljavo pozitiven, saj so si sami lahko razporedili čas in delali
naloge takrat, ko jim je to ustrezalo, ter enako dobro spremljali pouk na da-
ljavo kot v živo (Selan 2021). Vendar opozarjamo, da gre tu za starejše učence
(predvsem od 7. do 9. razreda osnovne šole).
Najverjetneje se tu nakazuje kakovost učiteljevega poučevanja, ki naj bi
ustrezalo spremenjenim okoliščinam. A Ana Selan (2021) navaja mnenja pe-
dagoških delavcev, ki opozarjajo, da so se učne težave v nekaterih primerih
otrok poglobile oziroma se tudi pojavile pri tistih otrocih, ki jih prej niso imeli.
265
