Page 276 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 276
eja Pšunder, Patricija Sedminek in Katja Košir
bili sprejeti številni ukrepi za zajezitev virusa, ki so močno posegli v različne
vidike življenja ljudi. Posebej je zaznamovala vzgojno-izobraževalni proces
na vseh ravneh izobraževanja (UNESCO 2020). Ta se je praktično čez noč v
veliki meri prenesel na splet. Ponovno se je globalno povečalo zanimanje za
izobraževanje na daljavo (Kaisara in Bwalya 2020). S pandemijo covida-19 so
se pojavila vprašanja dosedanjega časa, prostora in procesa podajanja infor-
macij, vloge izobraževalnih institucij pri spodbujanju vseživljenjskega učenja
ter mej med spletnim in običajnim učenjem (Bhagat in Kim 2020).
Prenos izobraževanja iz učilnic v spletno okolje je odprl številna vprašanja
ter povzročil nemalo težav in stisk učiteljem, saj mnogi izmed njih niso bili pri-
pravljeni na hiter prenos izobraževanja v spletno okolje. Velik pečat je pustil
tudi pri učencih oziroma študentih, ki so se, poleg okrnjenih socialnih stikov,
morali v zelo kratkem času navaditi na nove pristope in načine pridobivanja
znanja. V pričujočem prispevku nas je zanimalo, kako so situacijo, povezano z
izobraževanjem na daljavo, doživljali študentje Univerze v Mariboru. Pri tem
smo bili pozorni tako na pozitivne vidike kot tudi na težave študentov.
Teoretična izhodišča
Glavni značilnosti izobraževanja na daljavo sta fizična razdalja med učite-
ljem in učencem ter uporaba različnih tehnologij, ki omogočajo komunika-
cijo učenec – učitelj oziroma učenec – učenec (Berg b. l.). UNESCO (1998 v
Burns 2011) opredeljuje izobraževanje na daljavo kot »izobraževalni proces
in sistem, v katerem je učenje izvedeno s strani nekoga oziroma nečesa, kar
je umaknjeno iz prostora in časa učečega se«. Lea Bregar, Margerita Zagmaj-
ster in Radovan (2010) pojasnjujejo, da sta zanj značilna vpeljevanje sodobnih
pedagoških modelov ter omogočanje fleksibilnosti glede hitrosti, časa, pro-
stora in vsebine učenja. Obstaja več vrst modelov izobraževanja na daljavo.
Raznolike so tudi dimenzije, ki karakterizirajo posamezni program; te so lo-
kacija, način izvajanja (asinhrono, sinhrono), vrsta spletnega izobraževalnega
procesa, stopnja interakcije med učenci ter interakcije med učiteljem in učen-
cem (Rupnik Vec in Mithans 2020).
Gledano z zornega kota udeležencev, pojasnjujejo Bregarjeva Zagmaj-
strova in Radovan (2020), ima izobraževanje na daljavo prednost zlasti v
fleksibilnosti v kraju, času in vsebini izobraževanja, večji interaktivnosti ter
dostopnosti do različnih virov znanja (asinhrone in sinhrone oblike komu-
nikacije), preglednosti izobraževalnih pogojev, možnosti prilagajanja potre-
bam posameznikov ter razvoju novih zmožnosti in znanj. Podobno razmi-
šlja O’Lawrence (2005), in sicer da je izobraževanje na daljavo v primerjavi
z običajnim izobraževanjem fleksibilnejše, z nekaj omejitvami udeležencem
276
bili sprejeti številni ukrepi za zajezitev virusa, ki so močno posegli v različne
vidike življenja ljudi. Posebej je zaznamovala vzgojno-izobraževalni proces
na vseh ravneh izobraževanja (UNESCO 2020). Ta se je praktično čez noč v
veliki meri prenesel na splet. Ponovno se je globalno povečalo zanimanje za
izobraževanje na daljavo (Kaisara in Bwalya 2020). S pandemijo covida-19 so
se pojavila vprašanja dosedanjega časa, prostora in procesa podajanja infor-
macij, vloge izobraževalnih institucij pri spodbujanju vseživljenjskega učenja
ter mej med spletnim in običajnim učenjem (Bhagat in Kim 2020).
Prenos izobraževanja iz učilnic v spletno okolje je odprl številna vprašanja
ter povzročil nemalo težav in stisk učiteljem, saj mnogi izmed njih niso bili pri-
pravljeni na hiter prenos izobraževanja v spletno okolje. Velik pečat je pustil
tudi pri učencih oziroma študentih, ki so se, poleg okrnjenih socialnih stikov,
morali v zelo kratkem času navaditi na nove pristope in načine pridobivanja
znanja. V pričujočem prispevku nas je zanimalo, kako so situacijo, povezano z
izobraževanjem na daljavo, doživljali študentje Univerze v Mariboru. Pri tem
smo bili pozorni tako na pozitivne vidike kot tudi na težave študentov.
Teoretična izhodišča
Glavni značilnosti izobraževanja na daljavo sta fizična razdalja med učite-
ljem in učencem ter uporaba različnih tehnologij, ki omogočajo komunika-
cijo učenec – učitelj oziroma učenec – učenec (Berg b. l.). UNESCO (1998 v
Burns 2011) opredeljuje izobraževanje na daljavo kot »izobraževalni proces
in sistem, v katerem je učenje izvedeno s strani nekoga oziroma nečesa, kar
je umaknjeno iz prostora in časa učečega se«. Lea Bregar, Margerita Zagmaj-
ster in Radovan (2010) pojasnjujejo, da sta zanj značilna vpeljevanje sodobnih
pedagoških modelov ter omogočanje fleksibilnosti glede hitrosti, časa, pro-
stora in vsebine učenja. Obstaja več vrst modelov izobraževanja na daljavo.
Raznolike so tudi dimenzije, ki karakterizirajo posamezni program; te so lo-
kacija, način izvajanja (asinhrono, sinhrono), vrsta spletnega izobraževalnega
procesa, stopnja interakcije med učenci ter interakcije med učiteljem in učen-
cem (Rupnik Vec in Mithans 2020).
Gledano z zornega kota udeležencev, pojasnjujejo Bregarjeva Zagmaj-
strova in Radovan (2020), ima izobraževanje na daljavo prednost zlasti v
fleksibilnosti v kraju, času in vsebini izobraževanja, večji interaktivnosti ter
dostopnosti do različnih virov znanja (asinhrone in sinhrone oblike komu-
nikacije), preglednosti izobraževalnih pogojev, možnosti prilagajanja potre-
bam posameznikov ter razvoju novih zmožnosti in znanj. Podobno razmi-
šlja O’Lawrence (2005), in sicer da je izobraževanje na daljavo v primerjavi
z običajnim izobraževanjem fleksibilnejše, z nekaj omejitvami udeležencem
276
