Page 311 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 311
Praktično usposabljanje v času študija na daljavo skozi oči študentov socialne pedagogike
socialne pedagogike tako na Pedagoški fakulteti v Ljubljani kot na Pedagoški
fakulteti v Kopru zelo številčni in nepregledni (Bogdan Zupančič 2021a), kar
daje vtis, da gre bolj za birokratsko izpolnjevanje zahtev izobraževalnega sis-
tema pod diktaturo kompetenčnega diskurza in bolonjske reforme kot za sis-
tematično in načrtovano usposabljanje za posamezne pomembnejše kom-
petence.
Razprava o kompetencah kot »rezultatih« študija socialne pedagogike od-
pira številne dileme, na katere je treba poiskati odgovore, če želimo ohra-
njati razmerje med splošnejšimi vzgojno-izobraževalnimi smotri – študijem
v klasičnem, tradicionalnem pomenu besede – in cilji praktičnih študijev, ki
so pod vplivom prevladujočega diskurza torej osredotočeni na praktično po-
klicno usposabljanje. Štefanc (2012) izpostavi, da so vsebine, ki problematizi-
rajo zgolj »praktično usposabljanje« oziroma usvajanje veščin in kompetenc,
na splošno prisotne v razpravah o uveljavljanju kompetenčnega pristopa, ki
posega tudi na polje visokošolskega izobraževanja.
Problematika pridobivanja praktičnih kompetenc pa se s pojavom epide-
mije covida-19 sicer poglobi in v primeru uravnotežanja razmerja med teorijo
ter prakso torej začasno prevesi tehtnico v prid teoriji. Vendar pa, kot ugotav-
lja Ana Bogdan Zupančič (2021a) v svoji analizi kompetenc obeh študijskih
programov socialne pedagogike v Sloveniji, slovenske programe in z njimi
predvidene pridobljene kompetence vodijo predvsem potrebe prakse. Sko-
rajda bi lahko rekli, da potreba po določenih (predvsem praktičnih) kompe-
tencah narekuje vsebine in aktivnosti študijskih programov. Vendar, kaj se
zgodi, ko se praksa kar naenkrat drastično spremeni oziroma, bolje rečeno,
ko se spremenijo pogoji za izvajanje le-te? Ana Bogdan Zupančič (2021b) in
Andreja Grobelešek (2021) v svojih prispevkih izpostavita vtis strokovnih de-
lavcev, da so ostali brez uporabnikov in posledično brez dela. Kot da bi soci-
alni pedagogiki novonastali pogoji dela – v obliki dela na daljavo – »ampu-
tirali« najpomembnejši del, temelj njenega delovanja – odnos z uporabniki
v živo, na terenu. Če slednje povežemo z načini izvajanja študija, ki vključu-
jejo pretežno praktično usposabljanje, potem pridemo do sklepa, da je bil s
premikom študija v obliko na daljavo osiromašen pomemben del le-tega.
Eno od temeljnih vodil socialnopedagoške profesionalne prakse je kvali-
teten odnos z uporabnikom (Krajnčan in Bajželj 2008), kar pomeni, da bo-
doči strokovni delavci potrebujejo urjenje v t. i. odnosnih kompetencah (Bog-
dan Zupančič in Krajnčan 2019) oziroma predmetnospecifičnih kompeten-
cah s področja usposobljenost in profesionalni razvoj (Pedagoška fakulteta,
Univerza na Primorskem b. l.), ki so ključni del praktičnega usposabljanja
za poklic socialnega pedagoga. Del slednjega predstavljajo (nujne) nepo-
311
socialne pedagogike tako na Pedagoški fakulteti v Ljubljani kot na Pedagoški
fakulteti v Kopru zelo številčni in nepregledni (Bogdan Zupančič 2021a), kar
daje vtis, da gre bolj za birokratsko izpolnjevanje zahtev izobraževalnega sis-
tema pod diktaturo kompetenčnega diskurza in bolonjske reforme kot za sis-
tematično in načrtovano usposabljanje za posamezne pomembnejše kom-
petence.
Razprava o kompetencah kot »rezultatih« študija socialne pedagogike od-
pira številne dileme, na katere je treba poiskati odgovore, če želimo ohra-
njati razmerje med splošnejšimi vzgojno-izobraževalnimi smotri – študijem
v klasičnem, tradicionalnem pomenu besede – in cilji praktičnih študijev, ki
so pod vplivom prevladujočega diskurza torej osredotočeni na praktično po-
klicno usposabljanje. Štefanc (2012) izpostavi, da so vsebine, ki problematizi-
rajo zgolj »praktično usposabljanje« oziroma usvajanje veščin in kompetenc,
na splošno prisotne v razpravah o uveljavljanju kompetenčnega pristopa, ki
posega tudi na polje visokošolskega izobraževanja.
Problematika pridobivanja praktičnih kompetenc pa se s pojavom epide-
mije covida-19 sicer poglobi in v primeru uravnotežanja razmerja med teorijo
ter prakso torej začasno prevesi tehtnico v prid teoriji. Vendar pa, kot ugotav-
lja Ana Bogdan Zupančič (2021a) v svoji analizi kompetenc obeh študijskih
programov socialne pedagogike v Sloveniji, slovenske programe in z njimi
predvidene pridobljene kompetence vodijo predvsem potrebe prakse. Sko-
rajda bi lahko rekli, da potreba po določenih (predvsem praktičnih) kompe-
tencah narekuje vsebine in aktivnosti študijskih programov. Vendar, kaj se
zgodi, ko se praksa kar naenkrat drastično spremeni oziroma, bolje rečeno,
ko se spremenijo pogoji za izvajanje le-te? Ana Bogdan Zupančič (2021b) in
Andreja Grobelešek (2021) v svojih prispevkih izpostavita vtis strokovnih de-
lavcev, da so ostali brez uporabnikov in posledično brez dela. Kot da bi soci-
alni pedagogiki novonastali pogoji dela – v obliki dela na daljavo – »ampu-
tirali« najpomembnejši del, temelj njenega delovanja – odnos z uporabniki
v živo, na terenu. Če slednje povežemo z načini izvajanja študija, ki vključu-
jejo pretežno praktično usposabljanje, potem pridemo do sklepa, da je bil s
premikom študija v obliko na daljavo osiromašen pomemben del le-tega.
Eno od temeljnih vodil socialnopedagoške profesionalne prakse je kvali-
teten odnos z uporabnikom (Krajnčan in Bajželj 2008), kar pomeni, da bo-
doči strokovni delavci potrebujejo urjenje v t. i. odnosnih kompetencah (Bog-
dan Zupančič in Krajnčan 2019) oziroma predmetnospecifičnih kompeten-
cah s področja usposobljenost in profesionalni razvoj (Pedagoška fakulteta,
Univerza na Primorskem b. l.), ki so ključni del praktičnega usposabljanja
za poklic socialnega pedagoga. Del slednjega predstavljajo (nujne) nepo-
311
