Page 312 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 312
Bogdan Zupančič in Mateja Marovič
sredne izkušnje vključenosti v raznolike poklicne situacije in trening ustre-
znega profesionalnega odzivanja na le-te, ki šele omogočajo prenos teoret-
skih/strokovnih znanj v prakso, zato je izobraževanje socialnih pedagogov
temu prilagojeno (Bogdan Zupančič 2021a). Če pa upoštevamo še številne di-
leme, povezane z odgovornostjo izvajalcev študija in »poklicnega usposab-
ljanja«, ki vključujejo zagotovila, da bodo bodoči strokovni delavci sposobni
zavestno, empatično in enakovredno vstopati v profesionalne odnose, mo-
ramo v obliki odprtih vprašanj omeniti vsaj dve taki: (a) ali lahko nekoga med
študijem usposobimo za (samo)empatijo, posledično pa za (samo)refleksijo,
(samo)zavedanje, realno (samo)vrednotenje in poklicno avtonomijo, o čemer
se sprašuje že Ana Bogdan Zupančič (2018; 2021a), in (b) na kakšen način iz-
meriti, ugotoviti, če študent – bodoči socialni pedagog – te kompetence tudi
zares poseduje, ter kaj lahko izvajalci pravzaprav storijo, če jih ne?
Kot smo že omenili, je poleg tega, da je specifika družbenih razmer zaradi
epidemije covida-19 še dodatno poglobila vprašanje možnosti zagotavljanja
neposrednih profesionalnih izkušenj v odnosih z uporabniki med študijem,
tudi praktično naravnanim poklicnim praksam socialnih pedagogov samih,
ki na profesionalnih odnosih v neposrednih življenjskih situacijah temeljijo,
začasno odvzela prav te odnose (»amputirala« temelje). Kot kažejo raziskave
(Gregorčič Mrvar idr. 2021; Kalin, Skubic Ermenc in Mažgon 2021), katerih del
so zagotovo tudi socialni pedagogi, kot svetovalni delavci, ravnatelji, izvajalci
dodatne strokovne pomoči, in kot izpostavi tudi Andreja Grobelšek (2021),
so se le-ti po začetnem »šoku« bolj ali manj uspešno prilagodili novim, kri-
znim razmeram. Novonastala situacija je prispevala k temu, da so tudi sami
strokovni delavci postali ranljivejši in se s tem na nek način še bolj približali
uporabnikom (Grobelšek 2021). Po drugi strani pa so najranljivejši uporabniki,
kljub prizadevanjem stroke, v tej isti situaciji lahko ostali odrezani od vsakr-
šne podpore in pomoči, ki je bila do takrat del njihovega vsakdana. Z zapira-
njem vzgojno-izobraževalnih in drugih institucij sta bila omejena učenje ter
delovanje v javnem odprtem prostoru (Furlan 2021) in s tem tudi v zasebnem
»zaprtem« prostoru najranljivejših skupin. Menimo, da imajo slednje včasih
edini dostop do pomoči in podpore ravno v javnih odprtih prostorih, zato
bi pričakovali, da bi se socialnopedagoška stroka na krizno situacijo temu
ustrezno odzvala in strokovno izpostavila v prid ter zaščito najranljivejših.
Videti je, kot da se je socialna pedagogika sicer dodobra prilagodila novim
razmeram dela, pa vendar je zopet ostala le fleksibilna, ne pa tudi kritična in
proaktivna (kar kaže tudi pomanjkanje socialnopedagoških raziskav, poveza-
nih s problematiziranjem razmer, praks med epidemijo covida-19). Tako ne-
kako bi jo lahko opisali tudi na področju visokošolskih praks, v katerih se torej
312
sredne izkušnje vključenosti v raznolike poklicne situacije in trening ustre-
znega profesionalnega odzivanja na le-te, ki šele omogočajo prenos teoret-
skih/strokovnih znanj v prakso, zato je izobraževanje socialnih pedagogov
temu prilagojeno (Bogdan Zupančič 2021a). Če pa upoštevamo še številne di-
leme, povezane z odgovornostjo izvajalcev študija in »poklicnega usposab-
ljanja«, ki vključujejo zagotovila, da bodo bodoči strokovni delavci sposobni
zavestno, empatično in enakovredno vstopati v profesionalne odnose, mo-
ramo v obliki odprtih vprašanj omeniti vsaj dve taki: (a) ali lahko nekoga med
študijem usposobimo za (samo)empatijo, posledično pa za (samo)refleksijo,
(samo)zavedanje, realno (samo)vrednotenje in poklicno avtonomijo, o čemer
se sprašuje že Ana Bogdan Zupančič (2018; 2021a), in (b) na kakšen način iz-
meriti, ugotoviti, če študent – bodoči socialni pedagog – te kompetence tudi
zares poseduje, ter kaj lahko izvajalci pravzaprav storijo, če jih ne?
Kot smo že omenili, je poleg tega, da je specifika družbenih razmer zaradi
epidemije covida-19 še dodatno poglobila vprašanje možnosti zagotavljanja
neposrednih profesionalnih izkušenj v odnosih z uporabniki med študijem,
tudi praktično naravnanim poklicnim praksam socialnih pedagogov samih,
ki na profesionalnih odnosih v neposrednih življenjskih situacijah temeljijo,
začasno odvzela prav te odnose (»amputirala« temelje). Kot kažejo raziskave
(Gregorčič Mrvar idr. 2021; Kalin, Skubic Ermenc in Mažgon 2021), katerih del
so zagotovo tudi socialni pedagogi, kot svetovalni delavci, ravnatelji, izvajalci
dodatne strokovne pomoči, in kot izpostavi tudi Andreja Grobelšek (2021),
so se le-ti po začetnem »šoku« bolj ali manj uspešno prilagodili novim, kri-
znim razmeram. Novonastala situacija je prispevala k temu, da so tudi sami
strokovni delavci postali ranljivejši in se s tem na nek način še bolj približali
uporabnikom (Grobelšek 2021). Po drugi strani pa so najranljivejši uporabniki,
kljub prizadevanjem stroke, v tej isti situaciji lahko ostali odrezani od vsakr-
šne podpore in pomoči, ki je bila do takrat del njihovega vsakdana. Z zapira-
njem vzgojno-izobraževalnih in drugih institucij sta bila omejena učenje ter
delovanje v javnem odprtem prostoru (Furlan 2021) in s tem tudi v zasebnem
»zaprtem« prostoru najranljivejših skupin. Menimo, da imajo slednje včasih
edini dostop do pomoči in podpore ravno v javnih odprtih prostorih, zato
bi pričakovali, da bi se socialnopedagoška stroka na krizno situacijo temu
ustrezno odzvala in strokovno izpostavila v prid ter zaščito najranljivejših.
Videti je, kot da se je socialna pedagogika sicer dodobra prilagodila novim
razmeram dela, pa vendar je zopet ostala le fleksibilna, ne pa tudi kritična in
proaktivna (kar kaže tudi pomanjkanje socialnopedagoških raziskav, poveza-
nih s problematiziranjem razmer, praks med epidemijo covida-19). Tako ne-
kako bi jo lahko opisali tudi na področju visokošolskih praks, v katerih se torej
312
