Page 317 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 317
Praktično usposabljanje v času študija na daljavo skozi oči študentov socialne pedagogike
praktičnih izkušenj razumeli tudi kot pomanjkanje ključnih kompetenc, kar
potrdi tudi Darja Zaviršek (2017), ko izpostavi, da so (ne)zavedni motivi za
izbor poklica socialne delavke lahko tudi v tem, da si želijo izboljšati in ob-
vladovati odnose v primarni družini. Po drugi strani pa težnjo po praksi in
profesionalnih izkušnjah lahko razumemo kot precej običajen fenomen vseh
novincev ter začetnikov – še posebej v odnosnih poklicih (pomoči) (Valenčič
Zuljan 2001). Šele kombinacija teoretskih znanj in praktičnih izkušenj s po-
močjo procesov refleksije, analize in evalvacije omogoča razvijanje, nadgra-
dnjo praktičnih kompetenc (Valenčič Zuljan 2001).
Prav zaradi pomena praktičnih izkušenj in odnosne naravnanosti pa so tudi
študenti (13), podobno kot praktiki (Bogdan Zupančič 2021b; Gobelšek 2021),
zaprtje javnega življenja, javnega prostora (Furlan 2021) in s tem vseh za javno
življenje, vzgojo in izobraževanje pomembnih institucij doživeli kot »ampu-
tacijo« temeljev socialne pedagogike, saj so bili za nekaj časa onemogočeni
ključni socialni stiki z uporabniki, kar je Študent 13 opisal takole: »Pred epide-
mijo sem res veliko prostovoljno delal, potem pa sem bil kar naenkrat (sploh
na začetku epidemije) doma, sam s sabo, ko sem se spraševal, kako se ima
otrok, s katerim sem delal. Še dobro, da obstajajo telefoni, čeprav ne morem
reči, da je bilo isto. Sčasoma sva se oba naveličala tako komunicirati in sva si
želela le, da bi se spet srečala. Počutil sem se tako neuporabno.«
Odsotnost možnosti/priložnosti za razvijanje praktičnih kompetenc
Kot je bilo pričakovati tudi zaradi objektivnih dejstev – formalnih ovir, torej
nedostopnosti institucij, organizacij za izvajanje profesionalne prakse v živo
v času epidemije (sploh med obdobji zaprtja javnih in drugih institucij) –, so
prav vsi študenti izpostavili problematičnost odsotnosti možnosti in s tem
priložnosti za razvijanje praktičnih kompetenc v času popolnega zaprtja jav-
nega življenja. V glavnem so izpostavljali skorajda popolni primanjkljaj glede
razvijanja kompetenc, ki so povezane z dejavniki, na katere na daljavo ne
morejo vplivati, pa vendar so večinoma ključne za dober odnos z uporab-
nikom, predvsem otrokom, mladostnikom (omejene možnosti za povezova-
nje preko različnih medijev in dejavnosti (15), empatično odzivanje (ekran kot
velika ovira, saj otroci odziva ne zaznajo) (14), (so)oblikovanje, predpriprava
spodbudnega okolja (10), onemogočena zasebnost, varnost v odnosu (9),
modeliranje ustreznih socialnih veščin (7), pozornost na neverbalno komu-
nikacijo (7), učinkovito odzivanje na neustrezno vedenje (7), omejena mož-
nost postavljanja meja (pogojevanja) (6) ipd.). Poleg omenjenih kompetenc
so večinoma izpostavili primanjkljaj tudi na področju kompetenc analize in
evalvacije lastnega profesionalnega ravnanja, ki se po njihovem mnenju kre-
317
praktičnih izkušenj razumeli tudi kot pomanjkanje ključnih kompetenc, kar
potrdi tudi Darja Zaviršek (2017), ko izpostavi, da so (ne)zavedni motivi za
izbor poklica socialne delavke lahko tudi v tem, da si želijo izboljšati in ob-
vladovati odnose v primarni družini. Po drugi strani pa težnjo po praksi in
profesionalnih izkušnjah lahko razumemo kot precej običajen fenomen vseh
novincev ter začetnikov – še posebej v odnosnih poklicih (pomoči) (Valenčič
Zuljan 2001). Šele kombinacija teoretskih znanj in praktičnih izkušenj s po-
močjo procesov refleksije, analize in evalvacije omogoča razvijanje, nadgra-
dnjo praktičnih kompetenc (Valenčič Zuljan 2001).
Prav zaradi pomena praktičnih izkušenj in odnosne naravnanosti pa so tudi
študenti (13), podobno kot praktiki (Bogdan Zupančič 2021b; Gobelšek 2021),
zaprtje javnega življenja, javnega prostora (Furlan 2021) in s tem vseh za javno
življenje, vzgojo in izobraževanje pomembnih institucij doživeli kot »ampu-
tacijo« temeljev socialne pedagogike, saj so bili za nekaj časa onemogočeni
ključni socialni stiki z uporabniki, kar je Študent 13 opisal takole: »Pred epide-
mijo sem res veliko prostovoljno delal, potem pa sem bil kar naenkrat (sploh
na začetku epidemije) doma, sam s sabo, ko sem se spraševal, kako se ima
otrok, s katerim sem delal. Še dobro, da obstajajo telefoni, čeprav ne morem
reči, da je bilo isto. Sčasoma sva se oba naveličala tako komunicirati in sva si
želela le, da bi se spet srečala. Počutil sem se tako neuporabno.«
Odsotnost možnosti/priložnosti za razvijanje praktičnih kompetenc
Kot je bilo pričakovati tudi zaradi objektivnih dejstev – formalnih ovir, torej
nedostopnosti institucij, organizacij za izvajanje profesionalne prakse v živo
v času epidemije (sploh med obdobji zaprtja javnih in drugih institucij) –, so
prav vsi študenti izpostavili problematičnost odsotnosti možnosti in s tem
priložnosti za razvijanje praktičnih kompetenc v času popolnega zaprtja jav-
nega življenja. V glavnem so izpostavljali skorajda popolni primanjkljaj glede
razvijanja kompetenc, ki so povezane z dejavniki, na katere na daljavo ne
morejo vplivati, pa vendar so večinoma ključne za dober odnos z uporab-
nikom, predvsem otrokom, mladostnikom (omejene možnosti za povezova-
nje preko različnih medijev in dejavnosti (15), empatično odzivanje (ekran kot
velika ovira, saj otroci odziva ne zaznajo) (14), (so)oblikovanje, predpriprava
spodbudnega okolja (10), onemogočena zasebnost, varnost v odnosu (9),
modeliranje ustreznih socialnih veščin (7), pozornost na neverbalno komu-
nikacijo (7), učinkovito odzivanje na neustrezno vedenje (7), omejena mož-
nost postavljanja meja (pogojevanja) (6) ipd.). Poleg omenjenih kompetenc
so večinoma izpostavili primanjkljaj tudi na področju kompetenc analize in
evalvacije lastnega profesionalnega ravnanja, ki se po njihovem mnenju kre-
317
