Page 321 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 321
Praktično usposabljanje v času študija na daljavo skozi oči študentov socialne pedagogike
bud, »kofetkanja na Zoomu« in skupne priprave seminarskih ter drugih na-
log, Zoomovih srečanj, namenjenih refleksiji doživljanja, ipd. Slednje lahko
nekoliko povežemo z značilnostmi t. i. spletne (angl. on-line) raziskovalne
(študijske) skupnosti, v kateri imata spodbudna klima in podporno okolje po-
membno vlogo (Fiock 2020), kar pa že nakazuje povezanost z naslednjo od
kategorij, ki se nanaša na predloge v zvezi z izboljšavami študijskih praks na
daljavo, kot načinom oblikovanja spodbudne, razvojne raziskovalne (študij-
ske) skupnosti.
Vzajemna odgovornost za izboljšave visokošolske prakse
Večina (11) študentov je izpostavila, da so se visokošolski učitelji zelo trudili,
da bi kljub vsemu študijski proces izpeljali čim kvalitetneje, vendar pa so po-
grešali malo več inovativnosti pri uporabi spletnih orodij ter obveznostih, ki
so jim jih nalagali. Ostali štirje so bili mnenja, da se ni nič prav bistvenega
spremenilo – velika večina profesorjev se je posluževala zgolj klasičnih semi-
narskih nalog. Nekaj (5) jih je omenilo, da so jim bili všeč okrogle mize kot
oblike predstavitev določene tematike in pa sodelovalno učenje, ki ga je iz-
postavilo kar deset študentov. Vsi so izpostavili, da se je lahko profesor še
tako trudil, pa vendar je bil, prav tako kot oni sami, v nezavidljivem položaju,
poleg tega pa ni samo on odgovoren za rezultate študija in razvijanje kom-
petenc študentov. Prav vsi se strinjajo, da je za to potreben tudi precejšen
lasten angažma (v času študija na daljavo še bolj) študentov, kar Študent 6
opiše takole: »Videti je bilo trud in prizadevnost s strani profesorjev, no, vsaj
večine. Jaz pa še kar nisem imel motivacije, res si nisem študija tako predsta-
vljal, ampak saj niso profesorji krivi!« Prevladujoče mnenje o soodgovornosti
študentov in profesorjev lahko kaže tudi na sposobnost (samo)refleksije in
realnega vrednotenja lastnega vedenja, čustvovanja, kar je ena od kompe-
tenc, h kateri naj bi študij spodbujal (Klemenčič Rozman 2006).
Seveda refleksija sama po sebi še ne vključuje sprememb in ne zagotavlja,
da študentje postanejo dobri profesionalci. Za doseganje slednjega študent
potrebuje tudi refleksivno prakso (Videmšek 2020), ki predstavlja koncept za
učenje. Refleksija je tako razumljena kot pripomoček, orodje v procesu uče-
nja, razvoja sposobnosti in profesionalnih/osebnih kompetenc. Kompeten-
ten strokovnjak, posameznik je tisti, ki je sposoben refleksije v vsakokratni
situaciji. Gre za koncept t. i. reflektirajočega praktika, katerega glavna značil-
nost je, da je sposoben refleksije med samim delovanjem (Klemenčič Rozman
2006).
Ob pomanjkanju priložnosti za reflektirajočo profesionalno prakso, kar je
razkrila raziskava, pa je tako vseeno spodbudno, da reflektirajo lastne osebne
321
bud, »kofetkanja na Zoomu« in skupne priprave seminarskih ter drugih na-
log, Zoomovih srečanj, namenjenih refleksiji doživljanja, ipd. Slednje lahko
nekoliko povežemo z značilnostmi t. i. spletne (angl. on-line) raziskovalne
(študijske) skupnosti, v kateri imata spodbudna klima in podporno okolje po-
membno vlogo (Fiock 2020), kar pa že nakazuje povezanost z naslednjo od
kategorij, ki se nanaša na predloge v zvezi z izboljšavami študijskih praks na
daljavo, kot načinom oblikovanja spodbudne, razvojne raziskovalne (študij-
ske) skupnosti.
Vzajemna odgovornost za izboljšave visokošolske prakse
Večina (11) študentov je izpostavila, da so se visokošolski učitelji zelo trudili,
da bi kljub vsemu študijski proces izpeljali čim kvalitetneje, vendar pa so po-
grešali malo več inovativnosti pri uporabi spletnih orodij ter obveznostih, ki
so jim jih nalagali. Ostali štirje so bili mnenja, da se ni nič prav bistvenega
spremenilo – velika večina profesorjev se je posluževala zgolj klasičnih semi-
narskih nalog. Nekaj (5) jih je omenilo, da so jim bili všeč okrogle mize kot
oblike predstavitev določene tematike in pa sodelovalno učenje, ki ga je iz-
postavilo kar deset študentov. Vsi so izpostavili, da se je lahko profesor še
tako trudil, pa vendar je bil, prav tako kot oni sami, v nezavidljivem položaju,
poleg tega pa ni samo on odgovoren za rezultate študija in razvijanje kom-
petenc študentov. Prav vsi se strinjajo, da je za to potreben tudi precejšen
lasten angažma (v času študija na daljavo še bolj) študentov, kar Študent 6
opiše takole: »Videti je bilo trud in prizadevnost s strani profesorjev, no, vsaj
večine. Jaz pa še kar nisem imel motivacije, res si nisem študija tako predsta-
vljal, ampak saj niso profesorji krivi!« Prevladujoče mnenje o soodgovornosti
študentov in profesorjev lahko kaže tudi na sposobnost (samo)refleksije in
realnega vrednotenja lastnega vedenja, čustvovanja, kar je ena od kompe-
tenc, h kateri naj bi študij spodbujal (Klemenčič Rozman 2006).
Seveda refleksija sama po sebi še ne vključuje sprememb in ne zagotavlja,
da študentje postanejo dobri profesionalci. Za doseganje slednjega študent
potrebuje tudi refleksivno prakso (Videmšek 2020), ki predstavlja koncept za
učenje. Refleksija je tako razumljena kot pripomoček, orodje v procesu uče-
nja, razvoja sposobnosti in profesionalnih/osebnih kompetenc. Kompeten-
ten strokovnjak, posameznik je tisti, ki je sposoben refleksije v vsakokratni
situaciji. Gre za koncept t. i. reflektirajočega praktika, katerega glavna značil-
nost je, da je sposoben refleksije med samim delovanjem (Klemenčič Rozman
2006).
Ob pomanjkanju priložnosti za reflektirajočo profesionalno prakso, kar je
razkrila raziskava, pa je tako vseeno spodbudno, da reflektirajo lastne osebne
321
