Page 322 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 322
Bogdan Zupančič in Mateja Marovič
izkušnje in delovanje. Glede sprememb vedenja posameznih študentov na
podlagi refleksije pa bi bilo treba razširiti raziskavo, in sicer vsaj še na vidik
visokošolskih učiteljev in morda na informacije o študijski uspešnosti posa-
meznega vključenega študenta.
Sklepne ugotovitve
Socialna pedagogika kot »sužnja« prakse (Kobolt 2001) se je kot taka poka-
zala tudi v pričujoči raziskavi. Tako profesionalna kot študijska realnost sta
se zaradi formalnih omejitev zaradi epidemije popolnoma spremenili. Prva v
smeri »odrezanosti« od uporabnikov in ustaljenih načinov dela na terenu, ži-
vljenja z uporabniki, druga v smeri transformacije praktičnega študija v živo
v teoretični študij na daljavo, kar je za izvajalce študijskega programa, še po-
sebej pa študente, pomenilo soočanje s precejšnjimi izzivi.
Pričujoča raziskava je namreč pokazala, da so se študentje za študij odlo-
čali predvsem zaradi pričakovanja izrazite praktičnosti študija socialne peda-
gogike in so že pred študijem na daljavo želeli več prakse za pridobivanje
praktičnih, predvsem odnosnih kompetenc, ki so jih izpostavili kot temeljne
za socialnopedagoško delo. Pri tem ne moremo mimo vprašanja o tem, ali
lahko odnosne kompetence (empatijo, prepoznavanje neverbalnih znakov v
komunikaciji, sposobnosti aktivnega poslušanja ipd.) res zagotovimo zgolj z
absolviranjem študijskih vsebin, na kar opozarja tudi Ana Bogdan Zupančič
(2018; 2021a).
Študentje socialne pedagogike so študij na daljavo doživeli predvsem kot
odsotnost možnosti in posledično priložnosti za razvijanje praktičnih kom-
petenc v primerjavi s študijem v živo. Izpostavili so predvsem formalne ovire,
med katerimi prevladuje nedostopnost vzgojno-izobraževalnih in drugih in-
stitucij, v katere so se sicer vključevali med študijsko prakso in kot prosto-
voljci. Posledica teh formalnih ovir, torej odsotnosti »poligona« za trening
praktičnih kompetenc, je bila tudi doživljanje študija kot pretežno teoret-
skega, kar je rezultiralo v zmanjšanju motivacije in spraševanju o smiselnosti
študija kot takega. Deloma so se zato poglobile tudi nekatere neformalne
ovire, med katerimi so prevladovale osebne stiske, povezane z zaskrblje-
nostjo za lastno in predvsem družinsko (psihofizično) zdravje ter socialno-
ekonomski status.
Med prednostmi študija na daljavo so študentje izpostavili splošnejše, med
njimi prevladujeta predvsem ekonomičnost časa in stroškov. Za nekatere je
tak študij omogočal tudi več osebne svobode, čeprav je slednja lahko tudi
razlog za tesnobo, ki pa jo uvrščamo med slabosti študija na daljavo, sploh
pri študentih, ki niso tako samostojni in so zelo »odnosno« naravnani. Sle-
322
izkušnje in delovanje. Glede sprememb vedenja posameznih študentov na
podlagi refleksije pa bi bilo treba razširiti raziskavo, in sicer vsaj še na vidik
visokošolskih učiteljev in morda na informacije o študijski uspešnosti posa-
meznega vključenega študenta.
Sklepne ugotovitve
Socialna pedagogika kot »sužnja« prakse (Kobolt 2001) se je kot taka poka-
zala tudi v pričujoči raziskavi. Tako profesionalna kot študijska realnost sta
se zaradi formalnih omejitev zaradi epidemije popolnoma spremenili. Prva v
smeri »odrezanosti« od uporabnikov in ustaljenih načinov dela na terenu, ži-
vljenja z uporabniki, druga v smeri transformacije praktičnega študija v živo
v teoretični študij na daljavo, kar je za izvajalce študijskega programa, še po-
sebej pa študente, pomenilo soočanje s precejšnjimi izzivi.
Pričujoča raziskava je namreč pokazala, da so se študentje za študij odlo-
čali predvsem zaradi pričakovanja izrazite praktičnosti študija socialne peda-
gogike in so že pred študijem na daljavo želeli več prakse za pridobivanje
praktičnih, predvsem odnosnih kompetenc, ki so jih izpostavili kot temeljne
za socialnopedagoško delo. Pri tem ne moremo mimo vprašanja o tem, ali
lahko odnosne kompetence (empatijo, prepoznavanje neverbalnih znakov v
komunikaciji, sposobnosti aktivnega poslušanja ipd.) res zagotovimo zgolj z
absolviranjem študijskih vsebin, na kar opozarja tudi Ana Bogdan Zupančič
(2018; 2021a).
Študentje socialne pedagogike so študij na daljavo doživeli predvsem kot
odsotnost možnosti in posledično priložnosti za razvijanje praktičnih kom-
petenc v primerjavi s študijem v živo. Izpostavili so predvsem formalne ovire,
med katerimi prevladuje nedostopnost vzgojno-izobraževalnih in drugih in-
stitucij, v katere so se sicer vključevali med študijsko prakso in kot prosto-
voljci. Posledica teh formalnih ovir, torej odsotnosti »poligona« za trening
praktičnih kompetenc, je bila tudi doživljanje študija kot pretežno teoret-
skega, kar je rezultiralo v zmanjšanju motivacije in spraševanju o smiselnosti
študija kot takega. Deloma so se zato poglobile tudi nekatere neformalne
ovire, med katerimi so prevladovale osebne stiske, povezane z zaskrblje-
nostjo za lastno in predvsem družinsko (psihofizično) zdravje ter socialno-
ekonomski status.
Med prednostmi študija na daljavo so študentje izpostavili splošnejše, med
njimi prevladujeta predvsem ekonomičnost časa in stroškov. Za nekatere je
tak študij omogočal tudi več osebne svobode, čeprav je slednja lahko tudi
razlog za tesnobo, ki pa jo uvrščamo med slabosti študija na daljavo, sploh
pri študentih, ki niso tako samostojni in so zelo »odnosno« naravnani. Sle-
322
