Page 320 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 320
Bogdan Zupančič in Mateja Marovič
to, da študijske prakse pogosto dajejo vtis nesamostojnosti študentske po-
pulacije, pa tudi zato, ker glede na motive izbora poklica ti študenti spadajo
med tiste, ki jim odnosi z drugimi pomenijo motivacijo za delovanje. Izposta-
vljanje svobode bi tako lahko razumeli tako, da več kot polovica udeležencev
raziskave izkazuje sposobnost postavljanja ciljev in hkrati tudi odpornost na
spremembe oziroma morda širšo pozitivno naravnanost, kar so kot odločilno
v zvezi z doživljanjem študija izpostavile tudi avtorice (Žerak idr. 2021) v svoji
raziskavi.
Morda to obeta tudi avtonomne in suverene strokovne delavce, čeprav po
drugi strani ne smemo pozabiti, kaj so nam študenti povedali v zvezi z ob-
čutki »praktične nekompetentnosti«, ki so jo v večini izpostavili kot eno od
pomanjkljivosti študija na daljavo. Kar deset študentov se ni počutilo kom-
petentno za opravljanje »odnosnega dela«, češ da so imeli premalo možnosti
za trening le-tega, kot o tem Študent 1: »Imel sem obdobje, ko sem se vpra-
šal, kaj sploh počnem na tem študiju. Hotel sem namreč delati na terenu, ne
pa neprestano buljiti v ekran! Bojim se, da ne bom znal tega, kar sem bral in
študiral, izvesti v situacijah z mularijo!« Tisti, ki se s tem občutkom niso po-
istovetili, pa so bili vsi vključeni v neko obliko neposrednega dela na terenu
(preko različnih organizacij, ki so po začetnem šoku poskusile nekako priti v
stik s svojimi uporabniki), kjer so pridobivali strokovno samozavest.
Vsekakor ne smemo izključiti dejstva, da se s strokovno oziroma »prak-
tično« nekompetentnostjo srečuje večina začetnikov in novincev v t. i. profe-
sionalni fazi preživetja (Valenčič Zuljan 2001), pa vendar je velika omejenost
pri vzpostavljanju raznolikih socialnih odnosov – tudi odnosov s kolegi in
profesorji – kot posledica zaprtja v času epidemije za usposabljanje za »odno-
sni poklic« še kako odločilna za občutek kompetentnosti in nenazadnje tudi
strokovne avtonomije. Posledica pomanjkanja priložnosti za socialne stike in
posledično tudi za vzdrževanje ter grajenje simetričnih odnosov, ki so poleg
profesionalnih odnosnih kompetenc temeljni predpogoj za oblikovanje »do-
volj dobrega strokovnjaka« (Klemenčič Rozman 2005), je bržkone tudi (soci-
alna) anksioznost, kot smo poimenovali kategorijo strahov, negotovosti, te-
snob tudi v zvezi s socialnimi stiki v izvendružinskem okolju. O takih doživlja-
njih nam je poročalo kar sedem študentov, eden od njih, Študent 11, je svojo
zaskrbljenost ubesedil takole: »Se mi zdi, da me je zdaj bolj strah it ven, med
ljudi, se sprašujem, kako bom lahko pomagal otrokom premagati socialno
anksioznost, če sem zdaj sam tak.«
Ne glede na vse pa je večina študentov med prednostmi izpostavila tudi
načine medsebojne pomoči in podpore (tako med samimi študenti kot tudi
v odnosu študenti – profesorji) v obliki dnevnih pozitivnih misli ter spod-
320
to, da študijske prakse pogosto dajejo vtis nesamostojnosti študentske po-
pulacije, pa tudi zato, ker glede na motive izbora poklica ti študenti spadajo
med tiste, ki jim odnosi z drugimi pomenijo motivacijo za delovanje. Izposta-
vljanje svobode bi tako lahko razumeli tako, da več kot polovica udeležencev
raziskave izkazuje sposobnost postavljanja ciljev in hkrati tudi odpornost na
spremembe oziroma morda širšo pozitivno naravnanost, kar so kot odločilno
v zvezi z doživljanjem študija izpostavile tudi avtorice (Žerak idr. 2021) v svoji
raziskavi.
Morda to obeta tudi avtonomne in suverene strokovne delavce, čeprav po
drugi strani ne smemo pozabiti, kaj so nam študenti povedali v zvezi z ob-
čutki »praktične nekompetentnosti«, ki so jo v večini izpostavili kot eno od
pomanjkljivosti študija na daljavo. Kar deset študentov se ni počutilo kom-
petentno za opravljanje »odnosnega dela«, češ da so imeli premalo možnosti
za trening le-tega, kot o tem Študent 1: »Imel sem obdobje, ko sem se vpra-
šal, kaj sploh počnem na tem študiju. Hotel sem namreč delati na terenu, ne
pa neprestano buljiti v ekran! Bojim se, da ne bom znal tega, kar sem bral in
študiral, izvesti v situacijah z mularijo!« Tisti, ki se s tem občutkom niso po-
istovetili, pa so bili vsi vključeni v neko obliko neposrednega dela na terenu
(preko različnih organizacij, ki so po začetnem šoku poskusile nekako priti v
stik s svojimi uporabniki), kjer so pridobivali strokovno samozavest.
Vsekakor ne smemo izključiti dejstva, da se s strokovno oziroma »prak-
tično« nekompetentnostjo srečuje večina začetnikov in novincev v t. i. profe-
sionalni fazi preživetja (Valenčič Zuljan 2001), pa vendar je velika omejenost
pri vzpostavljanju raznolikih socialnih odnosov – tudi odnosov s kolegi in
profesorji – kot posledica zaprtja v času epidemije za usposabljanje za »odno-
sni poklic« še kako odločilna za občutek kompetentnosti in nenazadnje tudi
strokovne avtonomije. Posledica pomanjkanja priložnosti za socialne stike in
posledično tudi za vzdrževanje ter grajenje simetričnih odnosov, ki so poleg
profesionalnih odnosnih kompetenc temeljni predpogoj za oblikovanje »do-
volj dobrega strokovnjaka« (Klemenčič Rozman 2005), je bržkone tudi (soci-
alna) anksioznost, kot smo poimenovali kategorijo strahov, negotovosti, te-
snob tudi v zvezi s socialnimi stiki v izvendružinskem okolju. O takih doživlja-
njih nam je poročalo kar sedem študentov, eden od njih, Študent 11, je svojo
zaskrbljenost ubesedil takole: »Se mi zdi, da me je zdaj bolj strah it ven, med
ljudi, se sprašujem, kako bom lahko pomagal otrokom premagati socialno
anksioznost, če sem zdaj sam tak.«
Ne glede na vse pa je večina študentov med prednostmi izpostavila tudi
načine medsebojne pomoči in podpore (tako med samimi študenti kot tudi
v odnosu študenti – profesorji) v obliki dnevnih pozitivnih misli ter spod-
320
