Page 442 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 442
ja Čotar Konrad in Alja Polanec
tivna samopodoba posamezniku prinaša številne pozitivne izide, kot so višje
zaupanje vase in v svoje sposobnosti, lažje soočanje s težavami, sprejemanje
lastnih napak ter višja stopnja vztrajnosti, predvsem ob zahtevnejših situaci-
jah. Syeda Shahida Batool, Sumaira Khursheed in Hira Jahangir (2017) ob tem
navajajo, da posamezniki z negativno samopodobo največkrat manj zaupajo
vase in lastne sposobnosti ter se posledično bojijo negativnih izidov reševa-
nja problemov, kar rezultira v pogostejšem izogibanju oziroma odlašanju pri
nalogah in ostalih projektih.
Kvantitativni vidik opredelitev samopodobe pa se nanaša predvsem na
definiranje različnih področij samopodobe in njihovih medsebojnih relacij.
Strukturiranost samopodobe najpogosteje raziskujejo s t. i. Shavelsonovim
modelom (Shavelson in Bolus 1982), ki samopodobo opredeljuje kot posa-
meznikovo samostojno zaznavanje sebe, oblikovano glede na interakcijo z
okoljem in s posamezniki, ki imajo zanj pomembno vlogo. T. i. strukturni
model samopodobe (Shavelson in Bolus 1982) samopodobo predpostavlja
v obliki hierarhične strukture, ki združuje več različnih področij. Posamezna
področja samopodobe v razvoju posameznika in v njegovi interakciji z oko-
ljem postajajo številčnejša, bolj poglobljena in kompleksnejša. Eno izmed
področij, ki ga bomo za namene prispevka podrobneje predstavili, je tudi t.
i. akademska samopodoba (Kobal Grum 2000).
Akademska samopodoba
Akademska samopodoba se nanaša na posameznikovo dojemanje lastnega
znanja in kompetentnosti v povezavi z akademskimi dosežki (Ferla, Valcke in
Cai 2009). Predstavlja pomemben dejavnik na akademskem področju, saj ne-
posredno vpliva na učne procese, akademska pričakovanja in dosežke. Gabri-
ela Ordaz-Villegas, Guadalupe Acle-Tomasini in Lucina Isabel Reyes-Lagunes
(2013) v študiji navajajo, da je za posameznike z visoko akademsko samopo-
dobo značilno, da bolj zaupajo v lastne sposobnosti, več tvegajo, sprejemajo
in preizkušajo nove izzive, si postavljajo višje cilje in imajo posledično večjo
motivacijo za opravljanje težjih učnih nalog. Nizka akademska samopodoba
pa se pri posameznikih odraža kot nižje zaupanje v lastne sposobnosti in aka-
demske dosežke ter izogibanje oziroma odlašanje z nalogami, ki jih dojemajo
kot zahtevnejše in jim povzročajo anksioznost (Ordaz-Villegas, Acle-Tomasini
in Reyes-Lagunes 2013).
Tudi Syeda Shahida Batool, Sumaira Khursheed in Hira Jahangir (2017) me-
nijo, da bodo imeli posamezniki z visoko stopnjo lastne vrednosti močnejše
prepričanje o lastni učinkovitosti oziroma bodo bolj zaupali vase in lastne
sposobnosti, kar bo posledično povzročilo, da se bodo čutili dovolj kompe-
442
tivna samopodoba posamezniku prinaša številne pozitivne izide, kot so višje
zaupanje vase in v svoje sposobnosti, lažje soočanje s težavami, sprejemanje
lastnih napak ter višja stopnja vztrajnosti, predvsem ob zahtevnejših situaci-
jah. Syeda Shahida Batool, Sumaira Khursheed in Hira Jahangir (2017) ob tem
navajajo, da posamezniki z negativno samopodobo največkrat manj zaupajo
vase in lastne sposobnosti ter se posledično bojijo negativnih izidov reševa-
nja problemov, kar rezultira v pogostejšem izogibanju oziroma odlašanju pri
nalogah in ostalih projektih.
Kvantitativni vidik opredelitev samopodobe pa se nanaša predvsem na
definiranje različnih področij samopodobe in njihovih medsebojnih relacij.
Strukturiranost samopodobe najpogosteje raziskujejo s t. i. Shavelsonovim
modelom (Shavelson in Bolus 1982), ki samopodobo opredeljuje kot posa-
meznikovo samostojno zaznavanje sebe, oblikovano glede na interakcijo z
okoljem in s posamezniki, ki imajo zanj pomembno vlogo. T. i. strukturni
model samopodobe (Shavelson in Bolus 1982) samopodobo predpostavlja
v obliki hierarhične strukture, ki združuje več različnih področij. Posamezna
področja samopodobe v razvoju posameznika in v njegovi interakciji z oko-
ljem postajajo številčnejša, bolj poglobljena in kompleksnejša. Eno izmed
področij, ki ga bomo za namene prispevka podrobneje predstavili, je tudi t.
i. akademska samopodoba (Kobal Grum 2000).
Akademska samopodoba
Akademska samopodoba se nanaša na posameznikovo dojemanje lastnega
znanja in kompetentnosti v povezavi z akademskimi dosežki (Ferla, Valcke in
Cai 2009). Predstavlja pomemben dejavnik na akademskem področju, saj ne-
posredno vpliva na učne procese, akademska pričakovanja in dosežke. Gabri-
ela Ordaz-Villegas, Guadalupe Acle-Tomasini in Lucina Isabel Reyes-Lagunes
(2013) v študiji navajajo, da je za posameznike z visoko akademsko samopo-
dobo značilno, da bolj zaupajo v lastne sposobnosti, več tvegajo, sprejemajo
in preizkušajo nove izzive, si postavljajo višje cilje in imajo posledično večjo
motivacijo za opravljanje težjih učnih nalog. Nizka akademska samopodoba
pa se pri posameznikih odraža kot nižje zaupanje v lastne sposobnosti in aka-
demske dosežke ter izogibanje oziroma odlašanje z nalogami, ki jih dojemajo
kot zahtevnejše in jim povzročajo anksioznost (Ordaz-Villegas, Acle-Tomasini
in Reyes-Lagunes 2013).
Tudi Syeda Shahida Batool, Sumaira Khursheed in Hira Jahangir (2017) me-
nijo, da bodo imeli posamezniki z visoko stopnjo lastne vrednosti močnejše
prepričanje o lastni učinkovitosti oziroma bodo bolj zaupali vase in lastne
sposobnosti, kar bo posledično povzročilo, da se bodo čutili dovolj kompe-
442
