Page 111 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 111
Spodbujanje narativnosti v vzgoji in izobraževanju
Pomen zgodbe in narativne vednosti za terapevtsko soočanje
z osebnimi in družbenimi travmami
Eden od pedagoških pomenov, ki ga Kroflič pripisuje zgodbi, je možnost so-
očenja z osebnimi in družbenimi travmami s pomočjo pripovedovanja ali po-
slušanja zgodb (Kroflič 2017). »Gre za vlogo zgodbe, ki jo je že Aristotel (2005)
označil s pojmom katarze, v najčistejši obliki pa se je izven dramske predstave
uveljavila v obliki ›pripovednega zdravljenja‹ (angl. talking cure) v psihoana-
lizi in v številnih psihoterapevtskih metodah« (Kearney 2002 v Kroflič 2017,
26).
Zgodbe kot oblika pripovedovanja in opazovanja so se izkazale kot odlično
sredstvo predvsem v času zaprtja šol, ko so se otroci in mladi soočali z raz-
ličnimi stiskami ter travmami. Le-te so tako pripovedovalca kot opazovalca
spodbujale k občutljivi pozornosti (več v Štirn Janota, Kroflič in Štirn Koren
2022). Zgodbe, ki so jih ustvarjali otroci in mladi, so jim pomagale pri njihovi
samorefleksiji, vstopu iz anonimnosti in zaznavanju problemov.
V uvodu smo povzeli zgodbo, ki jo je povedala dijakinja v okviru projekta
Ustvarjalno pripovedovanje,¹⁹ ki je večji del potekal v času, ko so bile šole
zaprte. V projektu se je še posebej pokazal pomen zgodbe kot terapevtske
izkušnje, saj so dijakinje naenkrat ostale v fizični izolaciji doma in pripove-
dovanje zgodb jim je pomagalo premišljevati, kaj se dogaja, kako doživljajo
okolje okoli sebe, ter se srečati v zgodbi z drugim. Tako sta učiteljica in ume-
tnica v srečanjih, ki so potekala v virtualnem okolju Zoom, dijakinje podpirali,
da so skozi zgodbo vstopile tako v osebni kot družbeni prostor ter da so izra-
žale svoje doživljanje in ga delile z drugimi.
Pripovedovalka je v delavnici uporabila pristop pripovedovanja skozi pred-
mete,²⁰ pripovedovanja s pogledom skozi okno²¹ ter nastajanje pravljice v
tukaj in sedaj²² na način, da so vse vključene dijakinje druga za drugo nada-
ljevale zgodbo. Na vidik poslušanja, sodelovanja in dopolnjevanja smo bili
pozorni ves čas srečanja.
Da je bila zanje tovrstna izkušnja pomembna, kaže zapis profesorice:
¹⁹ Pripovedovanje zgodb, Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer.
²⁰ Dijakinje so predmetom pripisale pomen, nadele so jim lastnosti (osamljena radirka, prazna
knjiga . . .) in jih nato postavile v kontekst aktualnega dogajanja.
²¹ Dijakinje so pozornost usmerile v predmete, stvari, dogajanje, ki ga opazijo skozi okno, in opi-
sovale svoja občutja, ki jih pogled odstira, pri tem pa so bile pozorne tudi na to, kako jim pogled
skozi lahko okno omejuje obzorje in kako pomemben je širši pogled ter s tem umeščanje do-
godkov v svet.
²² Zgodba pripoveduje o deklici, ki so ji majhna bitja v zameno za jabolka izpolnila željo in zavrtela
čas naprej, tako da je lahko spet svobodno zaživela.
111
Pomen zgodbe in narativne vednosti za terapevtsko soočanje
z osebnimi in družbenimi travmami
Eden od pedagoških pomenov, ki ga Kroflič pripisuje zgodbi, je možnost so-
očenja z osebnimi in družbenimi travmami s pomočjo pripovedovanja ali po-
slušanja zgodb (Kroflič 2017). »Gre za vlogo zgodbe, ki jo je že Aristotel (2005)
označil s pojmom katarze, v najčistejši obliki pa se je izven dramske predstave
uveljavila v obliki ›pripovednega zdravljenja‹ (angl. talking cure) v psihoana-
lizi in v številnih psihoterapevtskih metodah« (Kearney 2002 v Kroflič 2017,
26).
Zgodbe kot oblika pripovedovanja in opazovanja so se izkazale kot odlično
sredstvo predvsem v času zaprtja šol, ko so se otroci in mladi soočali z raz-
ličnimi stiskami ter travmami. Le-te so tako pripovedovalca kot opazovalca
spodbujale k občutljivi pozornosti (več v Štirn Janota, Kroflič in Štirn Koren
2022). Zgodbe, ki so jih ustvarjali otroci in mladi, so jim pomagale pri njihovi
samorefleksiji, vstopu iz anonimnosti in zaznavanju problemov.
V uvodu smo povzeli zgodbo, ki jo je povedala dijakinja v okviru projekta
Ustvarjalno pripovedovanje,¹⁹ ki je večji del potekal v času, ko so bile šole
zaprte. V projektu se je še posebej pokazal pomen zgodbe kot terapevtske
izkušnje, saj so dijakinje naenkrat ostale v fizični izolaciji doma in pripove-
dovanje zgodb jim je pomagalo premišljevati, kaj se dogaja, kako doživljajo
okolje okoli sebe, ter se srečati v zgodbi z drugim. Tako sta učiteljica in ume-
tnica v srečanjih, ki so potekala v virtualnem okolju Zoom, dijakinje podpirali,
da so skozi zgodbo vstopile tako v osebni kot družbeni prostor ter da so izra-
žale svoje doživljanje in ga delile z drugimi.
Pripovedovalka je v delavnici uporabila pristop pripovedovanja skozi pred-
mete,²⁰ pripovedovanja s pogledom skozi okno²¹ ter nastajanje pravljice v
tukaj in sedaj²² na način, da so vse vključene dijakinje druga za drugo nada-
ljevale zgodbo. Na vidik poslušanja, sodelovanja in dopolnjevanja smo bili
pozorni ves čas srečanja.
Da je bila zanje tovrstna izkušnja pomembna, kaže zapis profesorice:
¹⁹ Pripovedovanje zgodb, Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer.
²⁰ Dijakinje so predmetom pripisale pomen, nadele so jim lastnosti (osamljena radirka, prazna
knjiga . . .) in jih nato postavile v kontekst aktualnega dogajanja.
²¹ Dijakinje so pozornost usmerile v predmete, stvari, dogajanje, ki ga opazijo skozi okno, in opi-
sovale svoja občutja, ki jih pogled odstira, pri tem pa so bile pozorne tudi na to, kako jim pogled
skozi lahko okno omejuje obzorje in kako pomemben je širši pogled ter s tem umeščanje do-
godkov v svet.
²² Zgodba pripoveduje o deklici, ki so ji majhna bitja v zameno za jabolka izpolnila željo in zavrtela
čas naprej, tako da je lahko spet svobodno zaživela.
111
