Page 112 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 112
ra Štirn Janota in Darja Štirn
Na prvem spletnem srečanju se je izkazala predvsem terapevtska iz-
kušnja pripovedovanja. Zanimivo je bilo opazovati, kako so dijakinje v
vse pripovedovalske igre vpletle svoja občutenja zaradi omejenega gi-
banja, fizične odsotnosti prijateljev in sorodnikov . . . Pripovedovalsko
okolje se je izkazalo kot primeren prostor za izražanje čustev, stisk in
hrepenenj.²³
Ena od sodelujočih dijakinj pa je povedala: »Ko sem pripovedovala sošol-
kam, sem se počutila svobodno, lahko sem uporabila svojo domišljijo.«²⁴
Pomen zgodbe za vzgojitelje/učitelje
Za vzgojitelje in učitelje, ki so skupaj z umetniki omogočali prostor za pripo-
vedovanje zgodb, je bilo pomembno poslušanje, v katerem so bili radovedni,
odprti za različne poglede in interpretacije, pripravljeni, da zamajejo in spre-
menijo vnaprejšnja stališča, spoznanja ali predsodke (Gadamer 2001) o uče-
nju, poučevanju ter podobi in zmožnostih otrok ter mladostnikov. Skupaj so
uresničevali koncept narativnega raziskovanja, v katerem je pripovedovanje
»performans, proces interpretacije in komunikacije, v katerem pripovedova-
lec in poslušalec sodelujeta pri ustvarjanju pomena« (Bochner in Riggs 2014
v Kroflič 2021, 16).
Kroflič (2021, 19) dodaja: »Poslušanje zgodbe vpliva na poslušalce tako, da
spreminjajo svoje skripte (vedenjske, miselne in doživljajske vzorce), načrte
in namere prihodnjega delovanja.« Pomembno je, da si vzgojitelji in učitelji
prizadevajo, da otroci in mladostniki preko naracije pridobijo kompleksnejši
uvid v nek pojav tako z vidika pripovedovalca kot poslušalca, da se udejanja
fenomenološka analiza dogodka oziroma pojava, ki jo po Riceourju zazna-
mujejo trije koraki: pripoved, refleksija tega, kaj mi zgodba pripoveduje, in
vstop v dogodek, ki ga zgodba opisuje, z novo izkušnjo (glej Ricoeur 1991 v
Kroflič 2017). Ob tem je zanje ključnega pomena dokumentacija, ki jo prav
tako razumemo kot raziskovalno zgodbo, zgrajeno iz vprašanj ali poizvedo-
vanj (Wien, Guzevskey in Berduissis 2011).
Dokumentacija pedagoškega procesa ima že sama po sebi narativno for-
mo, ki izraža lastno videnje in interpretacijo nekega dogodka: »Dokumenta-
cija ne samo vodi k interpretaciji, temveč je tudi sama interpretacija. Je nara-
tivna oblika komunikacije, interpersonalne in intrapersonalne, saj ponuja ti-
²³ Refleksija učiteljice Katje Peršak Hajdinjak na podlagi vsebine Pripovedovanje zgodb, ki je v
okviru projekta SKUM potekala na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer.
²⁴ Refleksija dijakinje Polone Kiralj na podlagi vsebine Pripovedovanje zgodb, ki je v okviru pro-
jekta SKUM potekala na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer.
112
Na prvem spletnem srečanju se je izkazala predvsem terapevtska iz-
kušnja pripovedovanja. Zanimivo je bilo opazovati, kako so dijakinje v
vse pripovedovalske igre vpletle svoja občutenja zaradi omejenega gi-
banja, fizične odsotnosti prijateljev in sorodnikov . . . Pripovedovalsko
okolje se je izkazalo kot primeren prostor za izražanje čustev, stisk in
hrepenenj.²³
Ena od sodelujočih dijakinj pa je povedala: »Ko sem pripovedovala sošol-
kam, sem se počutila svobodno, lahko sem uporabila svojo domišljijo.«²⁴
Pomen zgodbe za vzgojitelje/učitelje
Za vzgojitelje in učitelje, ki so skupaj z umetniki omogočali prostor za pripo-
vedovanje zgodb, je bilo pomembno poslušanje, v katerem so bili radovedni,
odprti za različne poglede in interpretacije, pripravljeni, da zamajejo in spre-
menijo vnaprejšnja stališča, spoznanja ali predsodke (Gadamer 2001) o uče-
nju, poučevanju ter podobi in zmožnostih otrok ter mladostnikov. Skupaj so
uresničevali koncept narativnega raziskovanja, v katerem je pripovedovanje
»performans, proces interpretacije in komunikacije, v katerem pripovedova-
lec in poslušalec sodelujeta pri ustvarjanju pomena« (Bochner in Riggs 2014
v Kroflič 2021, 16).
Kroflič (2021, 19) dodaja: »Poslušanje zgodbe vpliva na poslušalce tako, da
spreminjajo svoje skripte (vedenjske, miselne in doživljajske vzorce), načrte
in namere prihodnjega delovanja.« Pomembno je, da si vzgojitelji in učitelji
prizadevajo, da otroci in mladostniki preko naracije pridobijo kompleksnejši
uvid v nek pojav tako z vidika pripovedovalca kot poslušalca, da se udejanja
fenomenološka analiza dogodka oziroma pojava, ki jo po Riceourju zazna-
mujejo trije koraki: pripoved, refleksija tega, kaj mi zgodba pripoveduje, in
vstop v dogodek, ki ga zgodba opisuje, z novo izkušnjo (glej Ricoeur 1991 v
Kroflič 2017). Ob tem je zanje ključnega pomena dokumentacija, ki jo prav
tako razumemo kot raziskovalno zgodbo, zgrajeno iz vprašanj ali poizvedo-
vanj (Wien, Guzevskey in Berduissis 2011).
Dokumentacija pedagoškega procesa ima že sama po sebi narativno for-
mo, ki izraža lastno videnje in interpretacijo nekega dogodka: »Dokumenta-
cija ne samo vodi k interpretaciji, temveč je tudi sama interpretacija. Je nara-
tivna oblika komunikacije, interpersonalne in intrapersonalne, saj ponuja ti-
²³ Refleksija učiteljice Katje Peršak Hajdinjak na podlagi vsebine Pripovedovanje zgodb, ki je v
okviru projekta SKUM potekala na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer.
²⁴ Refleksija dijakinje Polone Kiralj na podlagi vsebine Pripovedovanje zgodb, ki je v okviru pro-
jekta SKUM potekala na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer.
112
