Page 167 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 167
Umetnik in umetniška izkušnja
kratko želeli osvetliti razlike med ustvarjanjem, poustvarjanjem in soustvar-
janjem. Poustvarjalne prakse se največkrat zgodijo po opazovanju likovnih
del, kar je zahtevalo temeljitejši vpogled v prakse galerijske pedagogike ozi-
roma umetniško-galerijsko posredovanje in zato ne zajema celotne prakse
muzealno-galerijske pedagogike, ki se klasično izvaja v galerijah in mu-
zejih.
Iz perspektive umetnika je čutiti močno potrebo po vzpostavitvi daljšega
učnega sodelovanja z vzgojiteljicami in otroci ter tudi zagotovljenem ateljej-
skem prostoru v sami vzgojno-izobraževalni ustanovi, v katerega bi se otroci
lahko vključevali spontano in brez obremenitve, ko bi za to čutili potrebo, že-
ljo. Vodenje procesa pa bi bilo tako lahko prilagojeno vsakemu posamezniku
in tudi skupini.
Vsekakor sta ključnega pomena »pripoznanje otroka kot zmožnega bitja«
in »zagotovitev ontološkega angažmaja otroka v vzgojnih dejavnostih« (Kro-
flič 2013, 53). Nenazadnje »ontološki angažma preprosto pomeni sprejetje
otrokovih potreb in interesov kot izhodišče pedagoškega dialoga, ki je sicer
asimetričen, a enakovredno vključuje odraslega in otroka« (str. 55). Soustvar-
janje ter sodelovanje oziroma participacija narekujeta sprejetje vseh vključe-
nih v proces in od izvajalcev je odvisno, v kolikšni meri so pripravljeni spre-
jeti sodelovanje otrok/mladostnikov. Hkrati pa je od njih odvisno, do katere
stopnje želijo sodelovati in soodločati. Soustvarjanje kot model participacije
naredi otroka senzibilnega za lastne vsebine, prenos le-teh navzven, prebuja
sočutje do sovrstnikov ter do samega sebe. Omogoča spoznanje zmožnosti
vplivanja na okolico ter s tem tudi sprejemanja lastnih odločitev ter odgovor-
nosti do sebe in drugih.
Ob zapisu teksta gre posebna zahvala jezikoslovcu Andreju Lokarju, lekto-
ricama in prevajalkama Vidi Toš ter Martini Ponikvar Koglot in še posebej dr.
Robiju Krofliču za poglobljeno ter temeljito recenzijo kakor tudi vzgojitelji-
cam za njihove zapise ter profesor Črtomirju Frelihu za uvodni likovnoteoret-
ski nastavek praktičnega dela.
Literatura
Austin, J. L. 1962. How to Do Things With Words. Cambridge, MA: Harvard Uni-
versity Press.
Garoian, C. R. 2001. »Performing the Museum«. Studies in Art Education 42 (3):
234–248.
Hohenbüchler, C., in I. Hohenbüchler. 2001. »Die multiple Autorenschaft, Kurz-
beschreibung sozial-integrativer Projekte.« V Weltsichten, ur. A. Müller in J.
Schubert, 140–149. Hamburg: Edition Tiamat.
167
kratko želeli osvetliti razlike med ustvarjanjem, poustvarjanjem in soustvar-
janjem. Poustvarjalne prakse se največkrat zgodijo po opazovanju likovnih
del, kar je zahtevalo temeljitejši vpogled v prakse galerijske pedagogike ozi-
roma umetniško-galerijsko posredovanje in zato ne zajema celotne prakse
muzealno-galerijske pedagogike, ki se klasično izvaja v galerijah in mu-
zejih.
Iz perspektive umetnika je čutiti močno potrebo po vzpostavitvi daljšega
učnega sodelovanja z vzgojiteljicami in otroci ter tudi zagotovljenem ateljej-
skem prostoru v sami vzgojno-izobraževalni ustanovi, v katerega bi se otroci
lahko vključevali spontano in brez obremenitve, ko bi za to čutili potrebo, že-
ljo. Vodenje procesa pa bi bilo tako lahko prilagojeno vsakemu posamezniku
in tudi skupini.
Vsekakor sta ključnega pomena »pripoznanje otroka kot zmožnega bitja«
in »zagotovitev ontološkega angažmaja otroka v vzgojnih dejavnostih« (Kro-
flič 2013, 53). Nenazadnje »ontološki angažma preprosto pomeni sprejetje
otrokovih potreb in interesov kot izhodišče pedagoškega dialoga, ki je sicer
asimetričen, a enakovredno vključuje odraslega in otroka« (str. 55). Soustvar-
janje ter sodelovanje oziroma participacija narekujeta sprejetje vseh vključe-
nih v proces in od izvajalcev je odvisno, v kolikšni meri so pripravljeni spre-
jeti sodelovanje otrok/mladostnikov. Hkrati pa je od njih odvisno, do katere
stopnje želijo sodelovati in soodločati. Soustvarjanje kot model participacije
naredi otroka senzibilnega za lastne vsebine, prenos le-teh navzven, prebuja
sočutje do sovrstnikov ter do samega sebe. Omogoča spoznanje zmožnosti
vplivanja na okolico ter s tem tudi sprejemanja lastnih odločitev ter odgovor-
nosti do sebe in drugih.
Ob zapisu teksta gre posebna zahvala jezikoslovcu Andreju Lokarju, lekto-
ricama in prevajalkama Vidi Toš ter Martini Ponikvar Koglot in še posebej dr.
Robiju Krofliču za poglobljeno ter temeljito recenzijo kakor tudi vzgojitelji-
cam za njihove zapise ter profesor Črtomirju Frelihu za uvodni likovnoteoret-
ski nastavek praktičnega dela.
Literatura
Austin, J. L. 1962. How to Do Things With Words. Cambridge, MA: Harvard Uni-
versity Press.
Garoian, C. R. 2001. »Performing the Museum«. Studies in Art Education 42 (3):
234–248.
Hohenbüchler, C., in I. Hohenbüchler. 2001. »Die multiple Autorenschaft, Kurz-
beschreibung sozial-integrativer Projekte.« V Weltsichten, ur. A. Müller in J.
Schubert, 140–149. Hamburg: Edition Tiamat.
167
