Page 162 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 162
ja Bednarik Sudec
to ponavlja v nedogled. Po Freudu naj bi objekti predstavljali nadomestilo za
mamo in ob »igri« z njimi otrok vedno znova podoživi radost prepoznanja,
vnovičnega srečanja. O takem prepoznanju se sprašujem ob gledanju likov-
nih del in iskanju vmesnikov, ki bi skozi nekaj poznanega in znanega gledalca
napolnili z »aha efektom« oziroma s prepoznanjem in/ali spoznanjem, da se
je z določeno vsebino že srečal. Zato Fort – Da Spiel/igro proč – tu prenašamo
primerjalno v galerijsko posredovanje oziroma govor o umetnosti.
Podobno kot si otrok poišče in skrije nadomestne objekte, lahko gale-
rijski posredovalec glede na lastne predizkušnje, znanje ipd. pripravi pre-
hodne objekte/predmete/vmesnike, s katerimi gledalca spodbuja h govoru
in/ali k aktivni participaciji. Nadalje predstavljamo, kako lahko te prehodne
objekte/vmesnike razvijemo in/ali kako razvijemo metodo, s pomočjo katere
gledalca spodbudimo k aktivnemu sodelovanju.
Asociativne metode kot pomoč pri govoru o umetnosti
Kitajska košara
Kot primerljivo asociativno metodo pri umetniškem posredovanju naj nave-
demo »kitajsko košaro«, ki jo je razvila kulturna pedagoginja Hildebrandova.
Kitajsko košaro sestavlja petnajst do dvajset predmetov, ki jih uporabimo
med pogovorom o umetniškem delu. Te predmete opazovalec jemlje iz ko-
šare in z njimi gradi asociativno povezavo z umetniškim delom. Pomešajo se
različni konteksti, ki v govoru podpirajo diferencirano opazovanje. Gre za in-
dividualen pristop k umetniškemu delu in k aktivni soprodukciji mišljenja o
določenem umetniškem delu.
Za obisk v galeriji so otroci skupine Sovice prinesli materiale, nabrane v
naravi: borove vejice, plodove, žir, kamenčke, lupine orehov, želod in njihove
kapice, raznolike storže (večje, manjše), peresa ptic, različne vrste lubja, posu-
šene vejice. Postavili so jih v košaro in jih ob ogledu del nenačrtovano vlekli
iz košare. Pogovor steče tako, da otrok pove nekaj o tem »vmesniku«, galerij-
ski pedagog – posredovalec pa se naveže na opazovano delo. Opazovalec je
vključen, nima občutka neznanja in avtoritete vodiča, tako se zmanjša strah
pred opazovanim in sočasno odpre »ventil« za lastno, v našem primeru otro-
ško, poustvarjalnost, pozneje ustvarjalnost. Zgodi se efekt »Aha, jaz vem«.
Otrok se ponovno sreča z znanim (Fort – Da Spiel/igro proč – tu).
Shema avtobiografskega pristopa snovanja vodstev
oziroma modela posredovanja
Ko sledimo Rancièrju (2009), lahko za zasnovo uporabimo prebujanje gle-
dalčeve avtobiografije in v ta namen sta umetnika ter galerijska posrednika
162
to ponavlja v nedogled. Po Freudu naj bi objekti predstavljali nadomestilo za
mamo in ob »igri« z njimi otrok vedno znova podoživi radost prepoznanja,
vnovičnega srečanja. O takem prepoznanju se sprašujem ob gledanju likov-
nih del in iskanju vmesnikov, ki bi skozi nekaj poznanega in znanega gledalca
napolnili z »aha efektom« oziroma s prepoznanjem in/ali spoznanjem, da se
je z določeno vsebino že srečal. Zato Fort – Da Spiel/igro proč – tu prenašamo
primerjalno v galerijsko posredovanje oziroma govor o umetnosti.
Podobno kot si otrok poišče in skrije nadomestne objekte, lahko gale-
rijski posredovalec glede na lastne predizkušnje, znanje ipd. pripravi pre-
hodne objekte/predmete/vmesnike, s katerimi gledalca spodbuja h govoru
in/ali k aktivni participaciji. Nadalje predstavljamo, kako lahko te prehodne
objekte/vmesnike razvijemo in/ali kako razvijemo metodo, s pomočjo katere
gledalca spodbudimo k aktivnemu sodelovanju.
Asociativne metode kot pomoč pri govoru o umetnosti
Kitajska košara
Kot primerljivo asociativno metodo pri umetniškem posredovanju naj nave-
demo »kitajsko košaro«, ki jo je razvila kulturna pedagoginja Hildebrandova.
Kitajsko košaro sestavlja petnajst do dvajset predmetov, ki jih uporabimo
med pogovorom o umetniškem delu. Te predmete opazovalec jemlje iz ko-
šare in z njimi gradi asociativno povezavo z umetniškim delom. Pomešajo se
različni konteksti, ki v govoru podpirajo diferencirano opazovanje. Gre za in-
dividualen pristop k umetniškemu delu in k aktivni soprodukciji mišljenja o
določenem umetniškem delu.
Za obisk v galeriji so otroci skupine Sovice prinesli materiale, nabrane v
naravi: borove vejice, plodove, žir, kamenčke, lupine orehov, želod in njihove
kapice, raznolike storže (večje, manjše), peresa ptic, različne vrste lubja, posu-
šene vejice. Postavili so jih v košaro in jih ob ogledu del nenačrtovano vlekli
iz košare. Pogovor steče tako, da otrok pove nekaj o tem »vmesniku«, galerij-
ski pedagog – posredovalec pa se naveže na opazovano delo. Opazovalec je
vključen, nima občutka neznanja in avtoritete vodiča, tako se zmanjša strah
pred opazovanim in sočasno odpre »ventil« za lastno, v našem primeru otro-
ško, poustvarjalnost, pozneje ustvarjalnost. Zgodi se efekt »Aha, jaz vem«.
Otrok se ponovno sreča z znanim (Fort – Da Spiel/igro proč – tu).
Shema avtobiografskega pristopa snovanja vodstev
oziroma modela posredovanja
Ko sledimo Rancièrju (2009), lahko za zasnovo uporabimo prebujanje gle-
dalčeve avtobiografije in v ta namen sta umetnika ter galerijska posrednika
162
