Page 200 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 200
bara Baloh in Eda Birsa
kognitivno zmožno bitje, skratka, gre za podobo otroka, ki jo je opredelil Lo-
ris Malaguzzi, utemeljitelj pristopa Reggio Emilia. Carla Rinaldi (2017) zapiše,
da je Malaguzzi v ospredje postavil otroka ne samo kot bitje, za katerega je
treba skrbeti, temveč kot bitje, ki ima pravico do raziskovanja, ustvarjalno-
sti, do tega, da postane in ostane slišan. Malaguzzi meni, da je otrok nepo-
srednejši in ustvarjalnejši, če se odrasle osebe (vzgojitelji, umetniki . . .) manj
poslužujejo znanstvenih in pedagoških receptov ter v otrokov svet vstopajo
kot opazovalci in reševalci problemov/vprašanj, ki si jih ob določenih dejav-
nostih postavljajo/zastavljajo otroci.
Vloga vzgojiteljev in umetnikov pri razvijanju pripovedovanja
ob vidni spodbudi
Za razvijanje ustvarjalnega pripovedovanja in likovnega izraza je treba pri
otrocih spodbuditi občutljivost za vizualno ter estetsko zaznavanje. To lahko
storimo z usmeritvijo otrok v opazovanje različnih elementov pripovedi:
umestitve v prostor, sodelujočih junakov, protagonistov, antagonistov, pred-
metov, dogajalnih elementov, psihološkega vzdušja, metafor ipd. (Orzati
2019).
Dejavnosti so učinkovite, če se v njih prepletajo tri različne dimenzije – iz-
raznost, metoda igre in sporazumevanje/komunikacija. Izraznost zadovoljuje
potrebo po izražanju čustev, strasti, domišljije, želja, ki se na podlagi dožive-
tij razvijajo v posameznikovi notranjosti. Z metodo igre omogočamo različne
načine dela z »materialom«/s »predmeti«, ki so lahko lastno telo, vizualne ali
zvočne spodbude. Sporazumevanje/komunikacija pa zagotavlja uporabo la-
stnih izraznih zmožnosti za interakcijo z drugimi (odraslimi, sovrstniki), izvi-
rajoč iz odločitev in potreb otroka (ali kot rade rečejo vzgojiteljice, iz prakse,
izvirajoč iz otroka, op. a.), vendar načrtovano, v določenem kontekstu, z do-
ločenim ciljem in ne nenačrtovano, prepuščeno odločitvam a priori (Giusti,
Batini in Del Sarto 2007).
Berger (2016) je mnenja, da je vidno zaznavanje pred besedami. Otrok
gleda in prepoznava, preden zna govoriti. Vidno zaznavanje, tako Berger,
pa je pred besedami še v nekem drugem smislu, umesti nas namreč v svet,
ki nas obkroža; razlagamo ga z besedami. Zato so, kot meni Barbara Baloh
(2019), za razvijanje ustvarjalnosti na področju jezika in likovne umetnosti
zelo ustrezne vidne spodbude, v zvezi s katerimi se dogaja nekaj nevsakda-
njega, nepričakovanega, ki so čustveno močne, ki prikazujejo nekaj več kot le
potek te ali one dejavnosti. Sodobni otrok, ki ga obdaja veliko različnih mul-
timedijskih dražljajev iz okolja, ima večkrat težave s sprejemanjem in tvor-
jenjem ustvarjalnih sporočil, medtem ko ima na splošno manj otrok težave
200
kognitivno zmožno bitje, skratka, gre za podobo otroka, ki jo je opredelil Lo-
ris Malaguzzi, utemeljitelj pristopa Reggio Emilia. Carla Rinaldi (2017) zapiše,
da je Malaguzzi v ospredje postavil otroka ne samo kot bitje, za katerega je
treba skrbeti, temveč kot bitje, ki ima pravico do raziskovanja, ustvarjalno-
sti, do tega, da postane in ostane slišan. Malaguzzi meni, da je otrok nepo-
srednejši in ustvarjalnejši, če se odrasle osebe (vzgojitelji, umetniki . . .) manj
poslužujejo znanstvenih in pedagoških receptov ter v otrokov svet vstopajo
kot opazovalci in reševalci problemov/vprašanj, ki si jih ob določenih dejav-
nostih postavljajo/zastavljajo otroci.
Vloga vzgojiteljev in umetnikov pri razvijanju pripovedovanja
ob vidni spodbudi
Za razvijanje ustvarjalnega pripovedovanja in likovnega izraza je treba pri
otrocih spodbuditi občutljivost za vizualno ter estetsko zaznavanje. To lahko
storimo z usmeritvijo otrok v opazovanje različnih elementov pripovedi:
umestitve v prostor, sodelujočih junakov, protagonistov, antagonistov, pred-
metov, dogajalnih elementov, psihološkega vzdušja, metafor ipd. (Orzati
2019).
Dejavnosti so učinkovite, če se v njih prepletajo tri različne dimenzije – iz-
raznost, metoda igre in sporazumevanje/komunikacija. Izraznost zadovoljuje
potrebo po izražanju čustev, strasti, domišljije, želja, ki se na podlagi dožive-
tij razvijajo v posameznikovi notranjosti. Z metodo igre omogočamo različne
načine dela z »materialom«/s »predmeti«, ki so lahko lastno telo, vizualne ali
zvočne spodbude. Sporazumevanje/komunikacija pa zagotavlja uporabo la-
stnih izraznih zmožnosti za interakcijo z drugimi (odraslimi, sovrstniki), izvi-
rajoč iz odločitev in potreb otroka (ali kot rade rečejo vzgojiteljice, iz prakse,
izvirajoč iz otroka, op. a.), vendar načrtovano, v določenem kontekstu, z do-
ločenim ciljem in ne nenačrtovano, prepuščeno odločitvam a priori (Giusti,
Batini in Del Sarto 2007).
Berger (2016) je mnenja, da je vidno zaznavanje pred besedami. Otrok
gleda in prepoznava, preden zna govoriti. Vidno zaznavanje, tako Berger,
pa je pred besedami še v nekem drugem smislu, umesti nas namreč v svet,
ki nas obkroža; razlagamo ga z besedami. Zato so, kot meni Barbara Baloh
(2019), za razvijanje ustvarjalnosti na področju jezika in likovne umetnosti
zelo ustrezne vidne spodbude, v zvezi s katerimi se dogaja nekaj nevsakda-
njega, nepričakovanega, ki so čustveno močne, ki prikazujejo nekaj več kot le
potek te ali one dejavnosti. Sodobni otrok, ki ga obdaja veliko različnih mul-
timedijskih dražljajev iz okolja, ima večkrat težave s sprejemanjem in tvor-
jenjem ustvarjalnih sporočil, medtem ko ima na splošno manj otrok težave
200
