Page 48 - Kroflič, R., S. Rutar in B. Borota, ur. 2022. Umetnost v vzgoji v vrtcih in šolah: projekt SKUM. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 48
ja Rutar, Jana Kalin, Anna Kožuh in Bogdana Borota
občutenju, asociativne procese pa pri povezovanju miselnih predstav, doži-
vetij, pojmov, procesov, ko neki dogodek izzove drugega. Vsi ti procesi so
odvisni tudi od spoznavnih in psihomotoričnih zmožnosti posameznika. Te
razsežnosti spodbujamo v informativnem in interaktivnem okolju z razisko-
vanjem umetniških jezikov. To poteka kot spoznavanje materialov in kom-
binacij, ko želimo nekaj izraziti na drugačen način ob sočasnem razvijanju
spretnosti predvsem na psihomotorični ravni razvoja. Slednje posamezniku
omogoča izraziti sposobnosti ter udejanjiti zamisli, koncepte in ideje. Pri tem
spodbujamo spoznavanje tehnik izražanja kot načinov rabe umetniških jezi-
kov oziroma materialov. Tako vzpostavljamo kontinuum povezanosti seda-
njih izkušenj in doživetij s predhodnimi, kar vpliva na nadaljnji razvoj in doži-
vljanje v prihodnosti (povzeto po konceptu kontinuitete izkušenj, kot jo raz-
laga Dewey (1938)). Doživljanje in asociacije postanejo pomembno izhodišče
za nadaljnje snovanje umetniških idej in razvoj umetniške prakse.
Doživljanje je subjektivne narave, zato ni utemeljeno vedno pričakovati
ubesedenja izkušenj, samoanalize ali deskripcije. Doživljajski svet otroka je
za drugega (vzgojitelja, učitelja, umetnika) spoznavno neposredno nedosto-
pen. Odrasel ne (z)more vstopati vanj, lahko pa omogoča prostor za izražanje
subjektivnih doživetij s simbolnim svetom oziroma mediji, ki so otroku blizu.
Otrok z medijem lažje spregovori. Katera koli umetniška praksa otroka lahko
postane medij izražanja sama po sebi.
V spodbudnem učnem okolju umetniške prakse ne učimo, pač pa jo omo-
gočamo, tako da se otrok lahko izrazi in uveljavi skozi raznovrstne umetniške
jezike na sebi lasten način, kar ne pomeni, da je ustvarjalnost stihijski proces
naključij, saj gre za izražanje skozi obvladovanje tehnik in načinov rabe ume-
tniških jezikov, ki jih otrok razvija tudi skozi strukturirane procese učenja in
poučevanja. Vsebina ustvarjenega je izraz individualne osebnosti. Otrok s to
vsebino izraža, kar doživlja, zna in zmore izraziti.
Dokumentiranje kot izkustveno-metakognitivna platforma
pedagoških odločitev v kulturno-umetnostni vzgoji
Dokumentiranje kot proces spremljanja interakcij z materiali in med udele-
ženci v procesu vzgoje je integrativni element spremljanja ter razvoja ume-
tniške izkušnje – predvsem doživljanja in izražanja. Je izhodišče načrtovanja,
izvajanja ter evalviranja pedagoškega procesa. Z njim se vzpostavlja tudi kon-
tinuiteta izkušnje – od konkretne izkušnje oziroma situacije in ravnanj, spre-
mljanja in dokumentiranja v procesu vzgoje do reflektiranja doživljanj, izra-
žanj in spoznanj – metakognicije, kar je tudi značilnost izkustvenega učenja.
Poteka v kontekstu določenega, specifičnega učnega okolja, zato sta tudi
48
občutenju, asociativne procese pa pri povezovanju miselnih predstav, doži-
vetij, pojmov, procesov, ko neki dogodek izzove drugega. Vsi ti procesi so
odvisni tudi od spoznavnih in psihomotoričnih zmožnosti posameznika. Te
razsežnosti spodbujamo v informativnem in interaktivnem okolju z razisko-
vanjem umetniških jezikov. To poteka kot spoznavanje materialov in kom-
binacij, ko želimo nekaj izraziti na drugačen način ob sočasnem razvijanju
spretnosti predvsem na psihomotorični ravni razvoja. Slednje posamezniku
omogoča izraziti sposobnosti ter udejanjiti zamisli, koncepte in ideje. Pri tem
spodbujamo spoznavanje tehnik izražanja kot načinov rabe umetniških jezi-
kov oziroma materialov. Tako vzpostavljamo kontinuum povezanosti seda-
njih izkušenj in doživetij s predhodnimi, kar vpliva na nadaljnji razvoj in doži-
vljanje v prihodnosti (povzeto po konceptu kontinuitete izkušenj, kot jo raz-
laga Dewey (1938)). Doživljanje in asociacije postanejo pomembno izhodišče
za nadaljnje snovanje umetniških idej in razvoj umetniške prakse.
Doživljanje je subjektivne narave, zato ni utemeljeno vedno pričakovati
ubesedenja izkušenj, samoanalize ali deskripcije. Doživljajski svet otroka je
za drugega (vzgojitelja, učitelja, umetnika) spoznavno neposredno nedosto-
pen. Odrasel ne (z)more vstopati vanj, lahko pa omogoča prostor za izražanje
subjektivnih doživetij s simbolnim svetom oziroma mediji, ki so otroku blizu.
Otrok z medijem lažje spregovori. Katera koli umetniška praksa otroka lahko
postane medij izražanja sama po sebi.
V spodbudnem učnem okolju umetniške prakse ne učimo, pač pa jo omo-
gočamo, tako da se otrok lahko izrazi in uveljavi skozi raznovrstne umetniške
jezike na sebi lasten način, kar ne pomeni, da je ustvarjalnost stihijski proces
naključij, saj gre za izražanje skozi obvladovanje tehnik in načinov rabe ume-
tniških jezikov, ki jih otrok razvija tudi skozi strukturirane procese učenja in
poučevanja. Vsebina ustvarjenega je izraz individualne osebnosti. Otrok s to
vsebino izraža, kar doživlja, zna in zmore izraziti.
Dokumentiranje kot izkustveno-metakognitivna platforma
pedagoških odločitev v kulturno-umetnostni vzgoji
Dokumentiranje kot proces spremljanja interakcij z materiali in med udele-
ženci v procesu vzgoje je integrativni element spremljanja ter razvoja ume-
tniške izkušnje – predvsem doživljanja in izražanja. Je izhodišče načrtovanja,
izvajanja ter evalviranja pedagoškega procesa. Z njim se vzpostavlja tudi kon-
tinuiteta izkušnje – od konkretne izkušnje oziroma situacije in ravnanj, spre-
mljanja in dokumentiranja v procesu vzgoje do reflektiranja doživljanj, izra-
žanj in spoznanj – metakognicije, kar je tudi značilnost izkustvenega učenja.
Poteka v kontekstu določenega, specifičnega učnega okolja, zato sta tudi
48
