Page 108 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 108
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
New Yorkerjem si lahko »imetnik« čuta za subtilne distinkcije razlaga kot
odraz avtorjevega (ne)okusa in njegove pripadnosti (delavskemu?) razre-
du. Kar želimo izpostaviti, pa je naslednje: vsak posameznik kot pripadnik
določenega zgodovinskega obdobja je zlasti nosilec distinkcij svojega časa
in svoje osebne zgodovine. Kaj hočemo povedati? Vse navedene trgovine
oz. blagovne znamke so po avtorjevi mladostni klasifikaciji enako »šmin-
kerske«, zato se avtor pričujočega besedila ne obremenjuje z navedenimi
blagovnimi znamkami oz. se ne izogiba nobeni navedeni trgovini, ker no-
bena zgoraj navedena blagovna znamka ni (za avtorja) nič specifičnejša od
druge. Nobena ne ponuja povsem drugačne serije enot v paradigmi (kot
primer: ponudba hlač ali srajc je povsod načeloma slim fit z občasnimi »od-
kloni« v relaxed fit, casual itd). Vse so – nekoliko poenostavljeno – komer-
cialni mainstream (angl.). Na ravni ponudbe paradigmatskih enot, ki jih v
trgovini lahko kupimo, so trgovine dokaj podobne (izbor krojev, motivov,
materialov, potiskov je podoben), iz tovrstne uniformnosti pa sledi tudi
avtorjev »uniformiran« oz. neobremenjen odnos do artiklov: artikli v vseh
omenjenih trgovinah so si »podobni« in enako »nosljivi«, vsi so lahko dele-
žni komplimentov ali graje. S tem komentarjem sem skušal torej pokazati,
kako kompleksni in hkrati tudi (generacijsko, statusno, personalno) speci-
fični so interpretativni ključi oblačil in kako so serije pomenov o oblačilih
povezane z nekimi partikularnimi generacijskimi distinkcijami. Takšni di-
ahroni historični prerezi govorijo torej več o ljudeh kot o samih artiklih, kar
je še en dokaz več, kako so artikli (obleke, avtomobili, telefoni) komunika-
cijska sredstva, preko katerih vsaka konkretna kultura komunicira zlasti
svoje obremenjenosti, vizije, vrednote, okuse.
Že omenjeno demonstrativno izogibanje določenim trgovinam pa bi že-
leli premisliti še nekoliko drugače. Izražanje okusa je seveda lahko bolj ali
manj vihravo in bolj ali manj vidno, tako kot je zavračanje okusa drugih lah-
ko pospremljeno z večjim ali manjšim izražanjem gnusa. V tovrstne prakse
sprejemanja in zavračanja okusa smo pravzaprav vključeni vsi. Toda ka-
kšen je »status« tovrstnega zavračanja? Ali lahko zavračanje okusa upo-
števamo kot objektivno dejstvo? Če so manifestacije okusa zlasti manife-
stacije življenjskostilne pripadnosti in družbene identitete, slednje pa so
vselej relacijske, utemeljene na negaciji, so manifestacije okusa, torej ma-
nifestne preference, izrazito relacijske. Kot prostodušno zapiše Bourdieu
(2012, 257): »Okusi (se pravi manifestne preference) so praktična potrdi-
tev neizogibne razlike. Ni naključje, da se takrat, ko se morajo upravičiti,
uveljavljajo na popolnoma negativen način, z zavračanjem drugih okusov.
Pri vprašanjih okusa je kakršnokoli določanje bolj kot kjerkoli drugje ne-
108
New Yorkerjem si lahko »imetnik« čuta za subtilne distinkcije razlaga kot
odraz avtorjevega (ne)okusa in njegove pripadnosti (delavskemu?) razre-
du. Kar želimo izpostaviti, pa je naslednje: vsak posameznik kot pripadnik
določenega zgodovinskega obdobja je zlasti nosilec distinkcij svojega časa
in svoje osebne zgodovine. Kaj hočemo povedati? Vse navedene trgovine
oz. blagovne znamke so po avtorjevi mladostni klasifikaciji enako »šmin-
kerske«, zato se avtor pričujočega besedila ne obremenjuje z navedenimi
blagovnimi znamkami oz. se ne izogiba nobeni navedeni trgovini, ker no-
bena zgoraj navedena blagovna znamka ni (za avtorja) nič specifičnejša od
druge. Nobena ne ponuja povsem drugačne serije enot v paradigmi (kot
primer: ponudba hlač ali srajc je povsod načeloma slim fit z občasnimi »od-
kloni« v relaxed fit, casual itd). Vse so – nekoliko poenostavljeno – komer-
cialni mainstream (angl.). Na ravni ponudbe paradigmatskih enot, ki jih v
trgovini lahko kupimo, so trgovine dokaj podobne (izbor krojev, motivov,
materialov, potiskov je podoben), iz tovrstne uniformnosti pa sledi tudi
avtorjev »uniformiran« oz. neobremenjen odnos do artiklov: artikli v vseh
omenjenih trgovinah so si »podobni« in enako »nosljivi«, vsi so lahko dele-
žni komplimentov ali graje. S tem komentarjem sem skušal torej pokazati,
kako kompleksni in hkrati tudi (generacijsko, statusno, personalno) speci-
fični so interpretativni ključi oblačil in kako so serije pomenov o oblačilih
povezane z nekimi partikularnimi generacijskimi distinkcijami. Takšni di-
ahroni historični prerezi govorijo torej več o ljudeh kot o samih artiklih, kar
je še en dokaz več, kako so artikli (obleke, avtomobili, telefoni) komunika-
cijska sredstva, preko katerih vsaka konkretna kultura komunicira zlasti
svoje obremenjenosti, vizije, vrednote, okuse.
Že omenjeno demonstrativno izogibanje določenim trgovinam pa bi že-
leli premisliti še nekoliko drugače. Izražanje okusa je seveda lahko bolj ali
manj vihravo in bolj ali manj vidno, tako kot je zavračanje okusa drugih lah-
ko pospremljeno z večjim ali manjšim izražanjem gnusa. V tovrstne prakse
sprejemanja in zavračanja okusa smo pravzaprav vključeni vsi. Toda ka-
kšen je »status« tovrstnega zavračanja? Ali lahko zavračanje okusa upo-
števamo kot objektivno dejstvo? Če so manifestacije okusa zlasti manife-
stacije življenjskostilne pripadnosti in družbene identitete, slednje pa so
vselej relacijske, utemeljene na negaciji, so manifestacije okusa, torej ma-
nifestne preference, izrazito relacijske. Kot prostodušno zapiše Bourdieu
(2012, 257): »Okusi (se pravi manifestne preference) so praktična potrdi-
tev neizogibne razlike. Ni naključje, da se takrat, ko se morajo upravičiti,
uveljavljajo na popolnoma negativen način, z zavračanjem drugih okusov.
Pri vprašanjih okusa je kakršnokoli določanje bolj kot kjerkoli drugje ne-
108
