Page 109 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 109
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
gacija; in okusi so nedvomno izrazi gnusa, ki jih izzove groza ali globoka
nestrpnost (›to je za bruhat‹) do drugih okusov in do okusov drugih ljudi.«
Ker je torej okus tako zelo relacijski, ga je tudi izredno težko meriti oz.
moramo imeti o tistem, kar merimo, vselej nekoliko dvoma. Ali lahko za-
res prepričljivo merimo »manifestne preference« za partikularne stvari?
Oz. drugače: ali naj manifestno preferenco razumemo hkrati kot subjek-
tivno željo in kot objektivno družbeno dejstvo, kar bi pomenilo naslednje
(Močnik 1994, 211): »[K]ar ljudje samoniklo ›počnejo‹, ne da bi jim prišlo na
misel, da bi lahko kaj naredili tudi drugače – in pri čemer samodejno, pri-
stno, avtentično doživljajo najraznovrstnejša ›občutja‹. To je raven življenj-
ske ›neposrednosti‹ za domačina in domačinko, za družboslovca pa raven
›neposredno razvidne stvarnosti‹: raven družbene ›objektivnosti‹ ›družbe-
nih dejstev‹, kakor jih je imenoval Durkheim, raven, kjer ›objektivna prisi-
la‹ in ›subjektivna želja‹, največja odtujenost in najtesnejša pristnost koin-
cidirajo.«
Zavračanje in sprejemanje okusa težko merimo na objektiven način, po-
dobno Ian Woodward (2007, 123) opozarja na izrazito slab scenarij, če prič-
nemo okuse razumeti kot fiksirane, skrepenele kulturne artefakte. V tem
primeru se okusi pričnejo reificirati kot kulturni artefakti, aktivni proces
tvorjenja ali izražanja okusa pa se reducira na »poznavanje« ali »nepoznava-
nje« pomembnih skladateljev, na »posedovanje« ali »neposedovanje« ume-
tniških del. V luči tega je tudi pomen demonstrativnega izogibanja ali ne-
izogibanja treba relativizirati in razumeti na procesen način.
Kaj »pomeni« manifestno izogibanje? Osebi lahko postavimo vprašanje:
»V katerih trgovinah najraje kupuješ oblačila? Ali se kakšni trgovini izo-
gneš?« Pridobili bi objektivne in manifestne podatke, niso pa te manife-
stne preference in manifestna izogibanja nujno najzanesljivejši indikator
okusa ali česa drugega. Demonstrativnega izogibanja, skratka, po našem
prepričanju ne moremo razumeti kot objektiven indikator oz. merilo okusa
(oz. zavračanja okusa), ampak lahko demonstrativno izogibanje opozarja
na status početja – da gre za demonstracijo, torej vidno in hoteno delovanje
posameznika, da gre, z drugimi besedami, za performativno ustvarjanje
vtisa »zavračanja okusa«. Govorimo torej o upravljanju z vtisi in o poten-
cialnem, ne pa absolutnem oz. objektivnem zavračanju okusa. Ravno in-
tencionalnost, ki jo predpostavlja izogibanje trgovini, lahko pokaže, da je
okus (zavračanje okusa) lahko insceniran in da okusi nikoli niso »naravni«.
Silovitejše zavračanje »mešanja trgovin« pa lahko bodisi pomeni, da gre za
pripadnika z močno vero v svoj razredni okus, bodisi gre za posameznika,
ki preko »demonstrativnega izogibanja« določenim trgovinam šele posku-
109
gacija; in okusi so nedvomno izrazi gnusa, ki jih izzove groza ali globoka
nestrpnost (›to je za bruhat‹) do drugih okusov in do okusov drugih ljudi.«
Ker je torej okus tako zelo relacijski, ga je tudi izredno težko meriti oz.
moramo imeti o tistem, kar merimo, vselej nekoliko dvoma. Ali lahko za-
res prepričljivo merimo »manifestne preference« za partikularne stvari?
Oz. drugače: ali naj manifestno preferenco razumemo hkrati kot subjek-
tivno željo in kot objektivno družbeno dejstvo, kar bi pomenilo naslednje
(Močnik 1994, 211): »[K]ar ljudje samoniklo ›počnejo‹, ne da bi jim prišlo na
misel, da bi lahko kaj naredili tudi drugače – in pri čemer samodejno, pri-
stno, avtentično doživljajo najraznovrstnejša ›občutja‹. To je raven življenj-
ske ›neposrednosti‹ za domačina in domačinko, za družboslovca pa raven
›neposredno razvidne stvarnosti‹: raven družbene ›objektivnosti‹ ›družbe-
nih dejstev‹, kakor jih je imenoval Durkheim, raven, kjer ›objektivna prisi-
la‹ in ›subjektivna želja‹, največja odtujenost in najtesnejša pristnost koin-
cidirajo.«
Zavračanje in sprejemanje okusa težko merimo na objektiven način, po-
dobno Ian Woodward (2007, 123) opozarja na izrazito slab scenarij, če prič-
nemo okuse razumeti kot fiksirane, skrepenele kulturne artefakte. V tem
primeru se okusi pričnejo reificirati kot kulturni artefakti, aktivni proces
tvorjenja ali izražanja okusa pa se reducira na »poznavanje« ali »nepoznava-
nje« pomembnih skladateljev, na »posedovanje« ali »neposedovanje« ume-
tniških del. V luči tega je tudi pomen demonstrativnega izogibanja ali ne-
izogibanja treba relativizirati in razumeti na procesen način.
Kaj »pomeni« manifestno izogibanje? Osebi lahko postavimo vprašanje:
»V katerih trgovinah najraje kupuješ oblačila? Ali se kakšni trgovini izo-
gneš?« Pridobili bi objektivne in manifestne podatke, niso pa te manife-
stne preference in manifestna izogibanja nujno najzanesljivejši indikator
okusa ali česa drugega. Demonstrativnega izogibanja, skratka, po našem
prepričanju ne moremo razumeti kot objektiven indikator oz. merilo okusa
(oz. zavračanja okusa), ampak lahko demonstrativno izogibanje opozarja
na status početja – da gre za demonstracijo, torej vidno in hoteno delovanje
posameznika, da gre, z drugimi besedami, za performativno ustvarjanje
vtisa »zavračanja okusa«. Govorimo torej o upravljanju z vtisi in o poten-
cialnem, ne pa absolutnem oz. objektivnem zavračanju okusa. Ravno in-
tencionalnost, ki jo predpostavlja izogibanje trgovini, lahko pokaže, da je
okus (zavračanje okusa) lahko insceniran in da okusi nikoli niso »naravni«.
Silovitejše zavračanje »mešanja trgovin« pa lahko bodisi pomeni, da gre za
pripadnika z močno vero v svoj razredni okus, bodisi gre za posameznika,
ki preko »demonstrativnega izogibanja« določenim trgovinam šele posku-
109
