Page 110 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 110
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
ša konstruirati in predstaviti svojo pripadnost okusu – v tem primeru bi
torej šlo za načrtno uprizarjanje okusa kot odraz posameznikove potrebe
po navideznem razrednem premiku »navzgor«. (prim. Bourdieu 2012, 262,
opomba 73).⁵² Presojanja o okusu in manifestacije okusa torej niso vselej
objektivna dejstva, ampak jih velja razumeti kot potencialne manifestacije,
ki se v interakciji šele porajajo oz. so bolj želja po distinkciji.
Naredili bomo vzporednico z identitetami, ki jih prav tako ne razumemo
kot skrepenela dejstva, ampak kot prihajajoče, razvijajoče se manifestaci-
je v interakciji (Bucholtz in Hall 2005, 588): »Identiteto lahko vidimo kot
šele razvijajoč produkt in ne kot predhodno že obstoječ vir jezikovnih ali
drugih semiotičnih praks in potemtakem v temelju družbeni in kulturni fe-
nomen.« Nenazadnje pa okus izražamo na zelo raznolikih področjih in na
različno »intenzivne« načine. Okusi so torej delno družbeno determinirani
z izobrazbo, ožjo družino, obsegom ekonomskega kapitala itd., delno pa se
razvijajo in modificirajo tudi v skladu z življenjskimi prioritetami in samim
življenjskim stilom posameznika.⁵³ Kaj trošimo in kako trošimo, lahko pre-
verimo na različnih področjih, denimo, kako trošimo »prosti čas«. Posa-
meznik ima lahko, denimo, izredno tankočutno oblikovane preference, v
kakšnih kulturnih dogodkih in praksah želi sodelovati, npr. na koncertih
klasične glasbe, ob tem pa prosti čas zapolni tako, da se kot obliko špor-
tnega udejstvovanja odpravi na Šmarno goro (da se »prešvica«, da »naredi
nekaj zase«). Če ima po eni strani deklarirano »elitno prakso« obiskovanja
klasičnih koncertov, pa po drugi strani izvaja na ravni oblike in funkcije
⁵² Takole ugotavlja Bourdieu: »[B]olj kultivirani sloji bolj zavračajo tiste pevce (njihov okus
se na tem področju skoraj vedno izraža kot odklanjanje), ki so bolj priljubljeni pri manj
kultiviranih; to zavračanje, ki se vedno izrazi kot nekakšen odpor, pogosto spremljajo pod-
cenjujoče ali ogorčene pripombe o okusu ljudi (›Ne razumem, kako je to lahko komu všeč‹).«
⁵³ Tonči Valentić v besedilu »Uvod u sociologiju mode: Pierre Bourdieu i društvena kritika
ukusa« (2018, 57–72) natančno predstavi sociološke vidike raziskovanja mode, še posebej
tudi Bourdieujeve ključne ideje, ob tem pa tudi izpostavi relevantnost Bourdieujeve soci-
ološke teorije v današnjem času. Valentić po našem mnenju upravičeno ugotavlja, da se
moderni individualizem, v katerem je okus vse individualnejša stvar, moda pa v obdobju
postmodernega kulturnega preobrata postaja tako sredstvo kot cilj identitete, ne vklaplja
v Bourdieujeve klasične kategorije, v katerih prevladuje hierarhija okusa, ki jih je Bourdi-
eu analiziral in interpretiral v določenem specifičnem kulturno-zgodovinskem kontekstu
francoskih raziskovalcev v sredini 70. let prejšnjega stoletja. Ne gre zgolj za to, da družbeni
razred nima več enakega pomena kot nekoč oz. da je razredna zavest vse manj navzoča, tem-
več je še ključneje zlasti to, da se kulturne razlike in delitve vse bolj naslanjajo na življenjske
stile, ki postajajo pokazatelji statusa, tu pa ne govorimo več o kakšni strogo vertikalni raz-
delitvi, ampak tudi o horizontalni fragmentaciji družbenih skupin, ki so nekoč veljale za
homogene (str. 68).
110
ša konstruirati in predstaviti svojo pripadnost okusu – v tem primeru bi
torej šlo za načrtno uprizarjanje okusa kot odraz posameznikove potrebe
po navideznem razrednem premiku »navzgor«. (prim. Bourdieu 2012, 262,
opomba 73).⁵² Presojanja o okusu in manifestacije okusa torej niso vselej
objektivna dejstva, ampak jih velja razumeti kot potencialne manifestacije,
ki se v interakciji šele porajajo oz. so bolj želja po distinkciji.
Naredili bomo vzporednico z identitetami, ki jih prav tako ne razumemo
kot skrepenela dejstva, ampak kot prihajajoče, razvijajoče se manifestaci-
je v interakciji (Bucholtz in Hall 2005, 588): »Identiteto lahko vidimo kot
šele razvijajoč produkt in ne kot predhodno že obstoječ vir jezikovnih ali
drugih semiotičnih praks in potemtakem v temelju družbeni in kulturni fe-
nomen.« Nenazadnje pa okus izražamo na zelo raznolikih področjih in na
različno »intenzivne« načine. Okusi so torej delno družbeno determinirani
z izobrazbo, ožjo družino, obsegom ekonomskega kapitala itd., delno pa se
razvijajo in modificirajo tudi v skladu z življenjskimi prioritetami in samim
življenjskim stilom posameznika.⁵³ Kaj trošimo in kako trošimo, lahko pre-
verimo na različnih področjih, denimo, kako trošimo »prosti čas«. Posa-
meznik ima lahko, denimo, izredno tankočutno oblikovane preference, v
kakšnih kulturnih dogodkih in praksah želi sodelovati, npr. na koncertih
klasične glasbe, ob tem pa prosti čas zapolni tako, da se kot obliko špor-
tnega udejstvovanja odpravi na Šmarno goro (da se »prešvica«, da »naredi
nekaj zase«). Če ima po eni strani deklarirano »elitno prakso« obiskovanja
klasičnih koncertov, pa po drugi strani izvaja na ravni oblike in funkcije
⁵² Takole ugotavlja Bourdieu: »[B]olj kultivirani sloji bolj zavračajo tiste pevce (njihov okus
se na tem področju skoraj vedno izraža kot odklanjanje), ki so bolj priljubljeni pri manj
kultiviranih; to zavračanje, ki se vedno izrazi kot nekakšen odpor, pogosto spremljajo pod-
cenjujoče ali ogorčene pripombe o okusu ljudi (›Ne razumem, kako je to lahko komu všeč‹).«
⁵³ Tonči Valentić v besedilu »Uvod u sociologiju mode: Pierre Bourdieu i društvena kritika
ukusa« (2018, 57–72) natančno predstavi sociološke vidike raziskovanja mode, še posebej
tudi Bourdieujeve ključne ideje, ob tem pa tudi izpostavi relevantnost Bourdieujeve soci-
ološke teorije v današnjem času. Valentić po našem mnenju upravičeno ugotavlja, da se
moderni individualizem, v katerem je okus vse individualnejša stvar, moda pa v obdobju
postmodernega kulturnega preobrata postaja tako sredstvo kot cilj identitete, ne vklaplja
v Bourdieujeve klasične kategorije, v katerih prevladuje hierarhija okusa, ki jih je Bourdi-
eu analiziral in interpretiral v določenem specifičnem kulturno-zgodovinskem kontekstu
francoskih raziskovalcev v sredini 70. let prejšnjega stoletja. Ne gre zgolj za to, da družbeni
razred nima več enakega pomena kot nekoč oz. da je razredna zavest vse manj navzoča, tem-
več je še ključneje zlasti to, da se kulturne razlike in delitve vse bolj naslanjajo na življenjske
stile, ki postajajo pokazatelji statusa, tu pa ne govorimo več o kakšni strogo vertikalni raz-
delitvi, ampak tudi o horizontalni fragmentaciji družbenih skupin, ki so nekoč veljale za
homogene (str. 68).
110
