Page 105 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 105
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
govini s hitro modo. Ne slepimo se sicer, da je »primer Cobain« kakor koli
reprezentativen in poveden, lahko pa nemara pokaže, da moda ni več zgolj
sezonska niti zgolj tedenska, torej t. i. hitra moda, temveč je tudi stvar po-
sameznikove trenutne inspiracije. Artikli nemara nič več ne nagovarjajo
»pravih« posameznikov, ki se »prepoznajo« v artiklih, artikli so za vsako-
gar. V artiklih in skozi artikle se lahko prepoznavajo vsi posamezniki.
Stilske skupine so po mnenju Brede Luthar manj diferencirane kot v času
klasičnih subkultur, pogosto tudi niso jasno ločene in pomensko fiksirane
(2014, 237), zato pa so artikli lahko »nosljivi« za zelo raznolike posamezni-
ke. To seveda ne pomeni, da bodo vsi posamezniki enako navdušeni nad
nošnjo teh majic, prav tako smo lahko prepričani, da še vedno obstajajo
določene razredne ali življenskostilne pripadnosti. Skratka: nositi, deni-
mo, same »firme«, hkrati pa se opremiti še s »Cobainom«, bi verjetno pri
številnih »firmarjih« in rockerjih mlajše generacije naletelo na neodobra-
vanje, skratka, na »no-go«. Vprašanje je, ali bi bila stopnja averzije enaka
pri obeh kategorijah, komu je torej hkratna kombinacija firme in Cobaina
odvratnejša. Pri izražanju sovražnosti in naklonjenosti lahko, denimo, so-
delujejo estetsko ali razredno motivirane presoje ustreznosti, denimo pre-
soja, »ali je majica dovolj estetska in lepo dopolnjujejo celostno podobo«,
ali pa presoja, »ali lahko s ›firmo‹ izvedemo dejanje provokacije«.
Pri razumevanju in interpretaciji oblačilnih praks je vselej težko vtika-
ti nos v načine mišljenja posameznikov, kaj šele odkrivati motivacije, ki
so izza oblačilnih praks. Vzporedno s spremenjenim razumevanjem iden-
titet, ki postajajo prosto lebdeče, preklopne in »skrpane«, se je spremenila
tudi množična proizvodnja artiklov, ki se danes naslavlja na drugačno (šir-
šo) populacijo potrošnikov. Posamezniki so postali svojevrstni »nomadi«,
ki lahko zaradi razrahljane »indeksikalne« narave artiklov (artikli vse manj
kažejo ali nakazujejo na kakršno koli pripadnost) tovrstne artikle prosto
dnevno izbirajo in spreminjajo. Nekoliko starejše generacije bi verjetno
imele nekaj več identitetne »dileme«: kupiti majico s Cobainom ali ne? Za-
kaj? Če posameznik nekoč ni bil poslušalec skupine Nirvana, tudi zdaj ne
bo »izpovedoval« kakršne koli identifikacije s skupino. Tovrstna potreba
po usklajenosti med svojo predhodno zgodovino in trenutnim stanjem je
danes bistveno razrahljana. S tem nikakor ne trdimo, da so bile pred tri-
desetimi leti oblačilne prakse nujno »iskrenejše«, »pristnejše«, ali »avten-
tičnejše« ali da so verodostojneje odražale posameznika; vsaka praksa je
zgolj praksa, torej niz različnih reguliranih posameznikovih delovanj, ki
ne odsevajo njegove notranje »vsebine«, ampak šele vzpostavljajo posame-
znikovo »vsebino«. Razlika je drugje: robovi in distinkcije med določenimi
105
govini s hitro modo. Ne slepimo se sicer, da je »primer Cobain« kakor koli
reprezentativen in poveden, lahko pa nemara pokaže, da moda ni več zgolj
sezonska niti zgolj tedenska, torej t. i. hitra moda, temveč je tudi stvar po-
sameznikove trenutne inspiracije. Artikli nemara nič več ne nagovarjajo
»pravih« posameznikov, ki se »prepoznajo« v artiklih, artikli so za vsako-
gar. V artiklih in skozi artikle se lahko prepoznavajo vsi posamezniki.
Stilske skupine so po mnenju Brede Luthar manj diferencirane kot v času
klasičnih subkultur, pogosto tudi niso jasno ločene in pomensko fiksirane
(2014, 237), zato pa so artikli lahko »nosljivi« za zelo raznolike posamezni-
ke. To seveda ne pomeni, da bodo vsi posamezniki enako navdušeni nad
nošnjo teh majic, prav tako smo lahko prepričani, da še vedno obstajajo
določene razredne ali življenskostilne pripadnosti. Skratka: nositi, deni-
mo, same »firme«, hkrati pa se opremiti še s »Cobainom«, bi verjetno pri
številnih »firmarjih« in rockerjih mlajše generacije naletelo na neodobra-
vanje, skratka, na »no-go«. Vprašanje je, ali bi bila stopnja averzije enaka
pri obeh kategorijah, komu je torej hkratna kombinacija firme in Cobaina
odvratnejša. Pri izražanju sovražnosti in naklonjenosti lahko, denimo, so-
delujejo estetsko ali razredno motivirane presoje ustreznosti, denimo pre-
soja, »ali je majica dovolj estetska in lepo dopolnjujejo celostno podobo«,
ali pa presoja, »ali lahko s ›firmo‹ izvedemo dejanje provokacije«.
Pri razumevanju in interpretaciji oblačilnih praks je vselej težko vtika-
ti nos v načine mišljenja posameznikov, kaj šele odkrivati motivacije, ki
so izza oblačilnih praks. Vzporedno s spremenjenim razumevanjem iden-
titet, ki postajajo prosto lebdeče, preklopne in »skrpane«, se je spremenila
tudi množična proizvodnja artiklov, ki se danes naslavlja na drugačno (šir-
šo) populacijo potrošnikov. Posamezniki so postali svojevrstni »nomadi«,
ki lahko zaradi razrahljane »indeksikalne« narave artiklov (artikli vse manj
kažejo ali nakazujejo na kakršno koli pripadnost) tovrstne artikle prosto
dnevno izbirajo in spreminjajo. Nekoliko starejše generacije bi verjetno
imele nekaj več identitetne »dileme«: kupiti majico s Cobainom ali ne? Za-
kaj? Če posameznik nekoč ni bil poslušalec skupine Nirvana, tudi zdaj ne
bo »izpovedoval« kakršne koli identifikacije s skupino. Tovrstna potreba
po usklajenosti med svojo predhodno zgodovino in trenutnim stanjem je
danes bistveno razrahljana. S tem nikakor ne trdimo, da so bile pred tri-
desetimi leti oblačilne prakse nujno »iskrenejše«, »pristnejše«, ali »avten-
tičnejše« ali da so verodostojneje odražale posameznika; vsaka praksa je
zgolj praksa, torej niz različnih reguliranih posameznikovih delovanj, ki
ne odsevajo njegove notranje »vsebine«, ampak šele vzpostavljajo posame-
znikovo »vsebino«. Razlika je drugje: robovi in distinkcije med določenimi
105
