Page 106 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 106
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
predpostavljenimi (sub)kulturami so bili očitnejši, posledično pa prakse in
strategije oblačenja jasneje razmejene ter pospremljene z natančneje opre-
deljenimi mejami. Dandanes se stilske in posledično identitetne distinkcije
lahko uprizarjajo preko širšega nabora materialnih praks; večji in pestrejši
obseg materialne kulture torej omogoča tudi širši nabor komunikacijskih
poti, preko katerih izražamo pripadnosti skupini, kar pa nujno ne pomeni,
da je stilne raznolikosti zato kaj več. Na voljo imamo bistveno več besed
(oblačil), toda stavki (oblačilni stili) so si neverjetno podobni. Z več bese-
dami povemo isto idejo oz. v različnih besedah (oblačilih) prepoznavamo
zelo podobne ideje. Kakor že izpostavljeno – treba je le stopiti na avtobus
mestnega prometa.
Danes starejše, zlasti pa mlajše generacije identiteto razumejo bolj situ-
acijsko. Oblačenje je sicer še vedno načeloma konsistentno in na daljši rok
tudi tipično prepoznavno, razlika je drugje: danes je oblačenje lahko tudi
rezultat »trenutnega navdiha«, in zato ni pospremljano z začudenimi po-
gledi, saj – kot rečeno – meje pripadnosti niso jasno izražene.
Mirjana Ule navaja značilnosti identitetnih sprememb v pozni moder-
ni, torej spremembe, ki so značilne za konec prejšnjega stoletja in za pre-
hod v novo tisočletje (Bauman 1996, 18, v Ule 2000, 241–242): »Če je bil
problem identitete v moderni, kako konstruirati identiteto in jo ohraniti
trdno in stabilno, je problem identitet v pozni moderni, kako zaobiti fi-
ksacije in obdržati možnosti odprte. Tako v primeru identitete kot tudi v
primeru drugih sorodnih pojmov, kot so sebstvo, značaj, stil, je bilo geslo
moderne kreacija in je geslo pozne moderne predelava oz. še bolje recikla-
ža. Če je bil medij moderne fotografski album kot neuničljiv dogodkovni
produkt identitete, je ultimativni postmoderni medij videoposnetek, iz-
brisljiv, računajoč, da nobena stvar ni večna.« »Danes nas ne zanima več
trajnost identitete, ta nas celo obremenjuje, skrbimo pa za recikliranje in
obvezno uničenje obrabljenih identitet« (Ule 2000, 242).
Če apliciramo ugotovitve na »primer Cobain« lahko torej predpostavlja-
mo, da so se relativizirali pomeni posamičnih praks. Sporočilnost in po-
sledična usodnost nošenja določenih artiklov sta manjši, vsaj kar zadeva
»Cobaina«. Obstajajo pa drugačna »no go«-razločevanja, o katerih razpra-
vlja Breda Luthar v svoji empirični analizi oblačilnih praks slovenskih sre-
dnješolcev iz urbanih okolij (Ljubljana, Celje, Kranj . . .) (2014, 238): »Kljub
uniformno istim trgovinam, v katerih kupujejo vsi intervjuvanci, obstaja-
jo variacije glede vizualno-prostorske celote (ensemble), ki jo na tej osnovi
oblikujejo. Stilske kulture srednješolcev se v novejši zgodovini od šestde-
setih let dalje pomikajo od jasno definiranih subkultur in za te subkulture
106
predpostavljenimi (sub)kulturami so bili očitnejši, posledično pa prakse in
strategije oblačenja jasneje razmejene ter pospremljene z natančneje opre-
deljenimi mejami. Dandanes se stilske in posledično identitetne distinkcije
lahko uprizarjajo preko širšega nabora materialnih praks; večji in pestrejši
obseg materialne kulture torej omogoča tudi širši nabor komunikacijskih
poti, preko katerih izražamo pripadnosti skupini, kar pa nujno ne pomeni,
da je stilne raznolikosti zato kaj več. Na voljo imamo bistveno več besed
(oblačil), toda stavki (oblačilni stili) so si neverjetno podobni. Z več bese-
dami povemo isto idejo oz. v različnih besedah (oblačilih) prepoznavamo
zelo podobne ideje. Kakor že izpostavljeno – treba je le stopiti na avtobus
mestnega prometa.
Danes starejše, zlasti pa mlajše generacije identiteto razumejo bolj situ-
acijsko. Oblačenje je sicer še vedno načeloma konsistentno in na daljši rok
tudi tipično prepoznavno, razlika je drugje: danes je oblačenje lahko tudi
rezultat »trenutnega navdiha«, in zato ni pospremljano z začudenimi po-
gledi, saj – kot rečeno – meje pripadnosti niso jasno izražene.
Mirjana Ule navaja značilnosti identitetnih sprememb v pozni moder-
ni, torej spremembe, ki so značilne za konec prejšnjega stoletja in za pre-
hod v novo tisočletje (Bauman 1996, 18, v Ule 2000, 241–242): »Če je bil
problem identitete v moderni, kako konstruirati identiteto in jo ohraniti
trdno in stabilno, je problem identitet v pozni moderni, kako zaobiti fi-
ksacije in obdržati možnosti odprte. Tako v primeru identitete kot tudi v
primeru drugih sorodnih pojmov, kot so sebstvo, značaj, stil, je bilo geslo
moderne kreacija in je geslo pozne moderne predelava oz. še bolje recikla-
ža. Če je bil medij moderne fotografski album kot neuničljiv dogodkovni
produkt identitete, je ultimativni postmoderni medij videoposnetek, iz-
brisljiv, računajoč, da nobena stvar ni večna.« »Danes nas ne zanima več
trajnost identitete, ta nas celo obremenjuje, skrbimo pa za recikliranje in
obvezno uničenje obrabljenih identitet« (Ule 2000, 242).
Če apliciramo ugotovitve na »primer Cobain« lahko torej predpostavlja-
mo, da so se relativizirali pomeni posamičnih praks. Sporočilnost in po-
sledična usodnost nošenja določenih artiklov sta manjši, vsaj kar zadeva
»Cobaina«. Obstajajo pa drugačna »no go«-razločevanja, o katerih razpra-
vlja Breda Luthar v svoji empirični analizi oblačilnih praks slovenskih sre-
dnješolcev iz urbanih okolij (Ljubljana, Celje, Kranj . . .) (2014, 238): »Kljub
uniformno istim trgovinam, v katerih kupujejo vsi intervjuvanci, obstaja-
jo variacije glede vizualno-prostorske celote (ensemble), ki jo na tej osnovi
oblikujejo. Stilske kulture srednješolcev se v novejši zgodovini od šestde-
setih let dalje pomikajo od jasno definiranih subkultur in za te subkulture
106
