Page 111 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 111
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
precej neprestižno prakso oz. je imetnik »popularnega okusa« (če gre za
Ljubljančana, je Šmarna gora časovno in cenovno »ugodna« vzpetina, mo-
tivacija za obisk hriba pa je funkcionalna – »prešvicati se«). Užitek ne daje
toliko oblika kot taka (narava, kontemplacija, meditacija), ampak funkcija
(skrb za telo). Prav tako bi lahko namesto preverjanja poznavanja skladate-
ljev ali posedovanja umetniških del ljudi spraševali, če poznajo gore, krajin-
ske parke Slovenije, najgloblje jame, lahko bi jih spraševali po gorah, ki so
jih osvojili in merili, kako »pada« poznavanje ali obisk gora od Šmarne go-
re, Velike planine, Komne, Sedmerih jezer, Nanosa pa preko Mangarta do,
denimo, Bovškega Gamsovca, Srebrnjaka ali Pelca nad Klonicami. Naša po-
anta ni v tem, da bi morali postaviti druge kriterije glede »merjenja okusa«,
ampak da so vsi kazalniki okusa enako arbitrarni in da lahko govorimo o
večlinijskem razumevanju okusa, vsekakor pa je »imeti partikularen okus«
tako odraz vnaprejšnjih družinskih in posledično družbeno-ekonomskih
konstelacij/determinacij kot tudi odraz posameznikovih aspiracij, priori-
tet, nagnjenj, ki seveda tudi niso preprosto »naravni«.
Če se povrnemo na oblačila, velja izpostaviti, da oblačila delujejo kot
označevalci estetske vrednosti in širših vrednot pa tudi označevalci iden-
titet. Ian Woodward zato izpostavlja tudi pomen narativizacije estetskega
presojanja, kar pomeni, da niso pomembni le dejanski objekti, ki so pred-
met diskusije, temveč tudi vsebina in način govorjenja o njih. Objektu se
vpiše pomen skozi narativizacijo širših diskurzev o sebi, o identiteti in bi-
ografiji, kar estetiko poveže z lastno etiko in družbeno identiteto. Woo-
dward torej izpostavlja (2007, 6–10), da je pomembno upoštevati vsebino
estetskega presojanja objekta (kaj), hkrati pa tudi opazovati, zakaj in kako
se estetsko presoja. Nekoliko poenostavljeno rečeno: upoštevati je treba,
kako posamezniki »vsebinsko« in »odnosno« ocenjujejo objekte.
Ne moremo torej trditi, da je danes obremenjenost z identiteto povsem
izpuhtela, ampak je identiteta postala bolj situacijsko pogojena, zato tudi
nošenje določenega artikla ni tako usodno, ne pove »vsega« o posamezni-
ku. Posamezniki so si pred nekaj desetletji vsaj do neke mere prizadevali za
relativno stanovitnost, navzoče je bilo prizadevanje za določeno mero kon-
sistentnosti oz. usklajenosti s preteklimi osebnimi identitetni konstrukti
(ki se odražajo tudi preko oblačenja). V večji meri je obstajala »vera« v do-
ločeno identitetno »jedro«, v mrežo bolj ali manj povezanih identitetnih
konstruktov, ki jih je posameznik vsaj delno ohranjal.
Kot rečeno: oblačilne prakse niso bile nekoč nič iskrenejše, tudi posame-
znikovo »jedro« ni bilo avtentičnejše; nenazadnje so subjekti prazni, prav
zato pa lahko načeloma »posvojijo« kakršno koli vsebino. Obstajala je le
111
precej neprestižno prakso oz. je imetnik »popularnega okusa« (če gre za
Ljubljančana, je Šmarna gora časovno in cenovno »ugodna« vzpetina, mo-
tivacija za obisk hriba pa je funkcionalna – »prešvicati se«). Užitek ne daje
toliko oblika kot taka (narava, kontemplacija, meditacija), ampak funkcija
(skrb za telo). Prav tako bi lahko namesto preverjanja poznavanja skladate-
ljev ali posedovanja umetniških del ljudi spraševali, če poznajo gore, krajin-
ske parke Slovenije, najgloblje jame, lahko bi jih spraševali po gorah, ki so
jih osvojili in merili, kako »pada« poznavanje ali obisk gora od Šmarne go-
re, Velike planine, Komne, Sedmerih jezer, Nanosa pa preko Mangarta do,
denimo, Bovškega Gamsovca, Srebrnjaka ali Pelca nad Klonicami. Naša po-
anta ni v tem, da bi morali postaviti druge kriterije glede »merjenja okusa«,
ampak da so vsi kazalniki okusa enako arbitrarni in da lahko govorimo o
večlinijskem razumevanju okusa, vsekakor pa je »imeti partikularen okus«
tako odraz vnaprejšnjih družinskih in posledično družbeno-ekonomskih
konstelacij/determinacij kot tudi odraz posameznikovih aspiracij, priori-
tet, nagnjenj, ki seveda tudi niso preprosto »naravni«.
Če se povrnemo na oblačila, velja izpostaviti, da oblačila delujejo kot
označevalci estetske vrednosti in širših vrednot pa tudi označevalci iden-
titet. Ian Woodward zato izpostavlja tudi pomen narativizacije estetskega
presojanja, kar pomeni, da niso pomembni le dejanski objekti, ki so pred-
met diskusije, temveč tudi vsebina in način govorjenja o njih. Objektu se
vpiše pomen skozi narativizacijo širših diskurzev o sebi, o identiteti in bi-
ografiji, kar estetiko poveže z lastno etiko in družbeno identiteto. Woo-
dward torej izpostavlja (2007, 6–10), da je pomembno upoštevati vsebino
estetskega presojanja objekta (kaj), hkrati pa tudi opazovati, zakaj in kako
se estetsko presoja. Nekoliko poenostavljeno rečeno: upoštevati je treba,
kako posamezniki »vsebinsko« in »odnosno« ocenjujejo objekte.
Ne moremo torej trditi, da je danes obremenjenost z identiteto povsem
izpuhtela, ampak je identiteta postala bolj situacijsko pogojena, zato tudi
nošenje določenega artikla ni tako usodno, ne pove »vsega« o posamezni-
ku. Posamezniki so si pred nekaj desetletji vsaj do neke mere prizadevali za
relativno stanovitnost, navzoče je bilo prizadevanje za določeno mero kon-
sistentnosti oz. usklajenosti s preteklimi osebnimi identitetni konstrukti
(ki se odražajo tudi preko oblačenja). V večji meri je obstajala »vera« v do-
ločeno identitetno »jedro«, v mrežo bolj ali manj povezanih identitetnih
konstruktov, ki jih je posameznik vsaj delno ohranjal.
Kot rečeno: oblačilne prakse niso bile nekoč nič iskrenejše, tudi posame-
znikovo »jedro« ni bilo avtentičnejše; nenazadnje so subjekti prazni, prav
zato pa lahko načeloma »posvojijo« kakršno koli vsebino. Obstajala je le
111
