Page 104 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 104
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
majico bi lahko natisnili tudi kakšno drugo podobo, odločitev za predstav-
nika grunge smeri rock glasbe pa lahko nakazuje, da skušajo uveljavljene
blagovne znamke modnih artiklov bodisi pritegniti pod svoj potrošniški
vpliv subkulturneje orientirane skupine posameznikov bodisi domneva-
jo, da bodo ikone rock glasbe na potiskanih majicah pritegnile k nakupu
raznoliko populacijo. Če je naša hipoteza o razrahljani usodnosti paradi-
gmatskih izbir pravilna, bi lahko predpostavljali, da je tovrstna modna
»kolonizacija« precej logičen proces.
Dodatno pojasnilo za kolonizacijo ponuja Mark Fisher v pronicljivi knji-
gi Kapitalistični realizem (2021), kjer predstavlja mehanizme, ki sokreirajo
vtis nesmrtnosti in nezamenljivosti kapitalizma, k takemu vtisu pa izda-
tno pripomore kapitalistični sistem. Določene verzije aktivnosti in upora
namreč predpostavlja že sam kapitalistični sistem, ki za lastno reproduk-
cijo potrebuje vgrajene oz. »anticipirane« antagonizme in kapitalizmu na-
sprotna gibanja, preko katerih v končni fazi legitimira svoj obstoj in vi-
dez pluralnosti. Mark Fisher (2021, 18) navaja naslednje: »Za večino ljudi v
Evropi in Severni Ameriki, ki so mlajši od dvajset let, pomanjkanje alterna-
tiv kapitalizmu niti ni več problem. Kapitalizem neopazno zaseda obzorja
predstavljivega.«
Kar Fisher poimenuje »kapitalistični realizem«, je dejansko opis kultur-
ne logike kapitala, ki samega sebe predstavlja kot edino možno igro: »lažje
si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma« (2021, 9), zato oznaki
»alternativno« in »neodvisno« ne obstajata zunaj večinske kulture, temveč
sta zgolj sloga znotraj večinske kulture, kot primer neuspešnega boja pa
Fisher navede prav pevca skupine Nirvana Kurta Cobaina, ki se je zavedal,
»da je tudi sam le del tega spektakla, da na m t v-ju nič ne bo poželo večjega
uspeha kot protest proti m t v-ju« (str. 18–19). Album Nevermind (1991) je
skupino Nirvana katapultiral v višave svetovne slave, Cobain je bil pogosto
označen kot glas svoje generacije, s tem nazivom pa se nikakor ni povsem
sprijaznil in se z njim ni počutil povsem udobno (Augustyn 2021). Rečeno
s Fisherjem (2021, 19): »Tu celo uspeh pomeni poraz, saj naš uspeh pome-
ni zgolj to, da smo postali novo meso, s katerim se lahko sistem nasiti.«
Ob tem ima Cobain kot ikona protipotrošništva očitno »podaljšan rok de-
lovanja«, privlačen je tudi za aktualne blagovne znamke hitre mode, ki ga
vkorporirajo v modno logiko »biti v trendu«. Poenostavljeno rečeno: nič ne
deluje bolje in osvežilneje kot Kurt Cobain na obešalniku v mednarodni tr-
krit in propagiran film angleške rock skupine Queen, v kateri je imel osrednjo vlogo pevec
skupine Freddie Mercury, ki bi bil s tržnega vidika lahko mnogo boljša izbira.
104
majico bi lahko natisnili tudi kakšno drugo podobo, odločitev za predstav-
nika grunge smeri rock glasbe pa lahko nakazuje, da skušajo uveljavljene
blagovne znamke modnih artiklov bodisi pritegniti pod svoj potrošniški
vpliv subkulturneje orientirane skupine posameznikov bodisi domneva-
jo, da bodo ikone rock glasbe na potiskanih majicah pritegnile k nakupu
raznoliko populacijo. Če je naša hipoteza o razrahljani usodnosti paradi-
gmatskih izbir pravilna, bi lahko predpostavljali, da je tovrstna modna
»kolonizacija« precej logičen proces.
Dodatno pojasnilo za kolonizacijo ponuja Mark Fisher v pronicljivi knji-
gi Kapitalistični realizem (2021), kjer predstavlja mehanizme, ki sokreirajo
vtis nesmrtnosti in nezamenljivosti kapitalizma, k takemu vtisu pa izda-
tno pripomore kapitalistični sistem. Določene verzije aktivnosti in upora
namreč predpostavlja že sam kapitalistični sistem, ki za lastno reproduk-
cijo potrebuje vgrajene oz. »anticipirane« antagonizme in kapitalizmu na-
sprotna gibanja, preko katerih v končni fazi legitimira svoj obstoj in vi-
dez pluralnosti. Mark Fisher (2021, 18) navaja naslednje: »Za večino ljudi v
Evropi in Severni Ameriki, ki so mlajši od dvajset let, pomanjkanje alterna-
tiv kapitalizmu niti ni več problem. Kapitalizem neopazno zaseda obzorja
predstavljivega.«
Kar Fisher poimenuje »kapitalistični realizem«, je dejansko opis kultur-
ne logike kapitala, ki samega sebe predstavlja kot edino možno igro: »lažje
si je predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma« (2021, 9), zato oznaki
»alternativno« in »neodvisno« ne obstajata zunaj večinske kulture, temveč
sta zgolj sloga znotraj večinske kulture, kot primer neuspešnega boja pa
Fisher navede prav pevca skupine Nirvana Kurta Cobaina, ki se je zavedal,
»da je tudi sam le del tega spektakla, da na m t v-ju nič ne bo poželo večjega
uspeha kot protest proti m t v-ju« (str. 18–19). Album Nevermind (1991) je
skupino Nirvana katapultiral v višave svetovne slave, Cobain je bil pogosto
označen kot glas svoje generacije, s tem nazivom pa se nikakor ni povsem
sprijaznil in se z njim ni počutil povsem udobno (Augustyn 2021). Rečeno
s Fisherjem (2021, 19): »Tu celo uspeh pomeni poraz, saj naš uspeh pome-
ni zgolj to, da smo postali novo meso, s katerim se lahko sistem nasiti.«
Ob tem ima Cobain kot ikona protipotrošništva očitno »podaljšan rok de-
lovanja«, privlačen je tudi za aktualne blagovne znamke hitre mode, ki ga
vkorporirajo v modno logiko »biti v trendu«. Poenostavljeno rečeno: nič ne
deluje bolje in osvežilneje kot Kurt Cobain na obešalniku v mednarodni tr-
krit in propagiran film angleške rock skupine Queen, v kateri je imel osrednjo vlogo pevec
skupine Freddie Mercury, ki bi bil s tržnega vidika lahko mnogo boljša izbira.
104
