Page 112 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 112
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
bolj izražena »vera v jedro«. Tovrstno jedro je bilo seveda tudi svojevrstna
konstrukcija in performanca, ki so jo posamezniki utemeljevali skozi obla-
čilne prakse, skozi socialne interakcije, torej na podlagi medsebojnih odno-
sov, skozi potrošnjo dobrin in skozi izvajanje različnih življenjskih stilov.
Zdi se, da danes tovrstne potrebe po vztrajanju in potrebe po vsaj minimal-
ni usklajenosti s preteklimi identitetnimi naracijami (skorajda) ni več oz.
ni »usodna«. Potreba po novih vtisih, potreba po tem, da drugi vidijo, »da
se mi dogaja«, pa vsekakor ostaja oz. se celo krepi. Prav zato je tudi arzenal
»ekspresivne opreme« bistveno širši.
Mirjana Ule (2000, 251) navaja primer, s pomočjo katerega lahko vsaj
delno pojasnimo razliko med identitetno stalnostjo in odprtostjo za ne-
nehne nove vtise oz. nedoločenostjo: »Zgodba št. 1: V soboto sva šli s hčer-
ko nakupovat. Potrebovala sem večerno obleko za zabavo naslednji teden.
Zagledali sva zelo atraktivno obleko, črno s srebrno obrobo. Bila sem nav-
dušena, dokler je nisem pomerila. Rekla sem hčeri, da je ne morem vzeti,
v njej nisem bila jaz. Hčerka je odgovorila: ›Mama, to ni važno, v tej oble-
ki boš res nekdo‹.« Kakor nadaljuje Mirjana Ule (str. 251), je v tem dialo-
gu »mati tipična modernistka, hči pa odpira svet pozne moderne, kjer ni
individualnega bistva. Identiteta se neprestano preoblikuje, preusmerja,
ko se posameznik premika skozi mnoštvo odnosov, dogodkov, situacij. Na
vprašanje ›kdo sem jaz‹ se nam ponuja napolnjen svet različnih možnos-
ti. Pospešeno upada pomen tradicionalnih označevalcev identitete, kot so
racionalnost, intencionalnost, znanje o sebi, usklajenost itd., ki jih nado-
mešča perspektivizem.«
V tem primeru torej lahko opazimo, da materino nelagodje izvira iz raz-
like med materino samopercepcijo (idejo, kdo sem jaz; kako jaz vidim se-
be) ter videzom obleke, ki po materinem mnenju ne odraža te njene ideje,
jedra, bistva. Prepričanje o obstoju določenega notranjega jedra/bistva se
danes nadomešča z bujnimi izbirami. Raztapljanje nekdanjih prepričanj o
specifičnem posameznikovem jedru in zmanjšana potreba po ohranjanju
tega predpostavljenega jedra se odrazita tudi v oblačilnih praksah. V so-
dobnih oblačilnih scenarijih je povsem verjetno, da vneta poslušalka Aria-
ne Grande (ali Eda Sheerana) v zadevni trgovini zagleda majico z napisom
Cobain in se hipoma odloči, da bo to njen outlook (angl.) za prihodnji ve-
černi izhod v mesto ali za naslednjo modno performanco v šoli. Majica ji
je pač všeč, z njo lahko izrazi svoje trenutno razpoloženje, svoj pogled na
svet, morda le nakaže hipno spremembo. Tisti trenutek se pač »tako poču-
ti«. Nemara bo z majico postala »nekdo«?
Sodobna oblačilna praksa in modna industrija sta postali hitri ter se
112
bolj izražena »vera v jedro«. Tovrstno jedro je bilo seveda tudi svojevrstna
konstrukcija in performanca, ki so jo posamezniki utemeljevali skozi obla-
čilne prakse, skozi socialne interakcije, torej na podlagi medsebojnih odno-
sov, skozi potrošnjo dobrin in skozi izvajanje različnih življenjskih stilov.
Zdi se, da danes tovrstne potrebe po vztrajanju in potrebe po vsaj minimal-
ni usklajenosti s preteklimi identitetnimi naracijami (skorajda) ni več oz.
ni »usodna«. Potreba po novih vtisih, potreba po tem, da drugi vidijo, »da
se mi dogaja«, pa vsekakor ostaja oz. se celo krepi. Prav zato je tudi arzenal
»ekspresivne opreme« bistveno širši.
Mirjana Ule (2000, 251) navaja primer, s pomočjo katerega lahko vsaj
delno pojasnimo razliko med identitetno stalnostjo in odprtostjo za ne-
nehne nove vtise oz. nedoločenostjo: »Zgodba št. 1: V soboto sva šli s hčer-
ko nakupovat. Potrebovala sem večerno obleko za zabavo naslednji teden.
Zagledali sva zelo atraktivno obleko, črno s srebrno obrobo. Bila sem nav-
dušena, dokler je nisem pomerila. Rekla sem hčeri, da je ne morem vzeti,
v njej nisem bila jaz. Hčerka je odgovorila: ›Mama, to ni važno, v tej oble-
ki boš res nekdo‹.« Kakor nadaljuje Mirjana Ule (str. 251), je v tem dialo-
gu »mati tipična modernistka, hči pa odpira svet pozne moderne, kjer ni
individualnega bistva. Identiteta se neprestano preoblikuje, preusmerja,
ko se posameznik premika skozi mnoštvo odnosov, dogodkov, situacij. Na
vprašanje ›kdo sem jaz‹ se nam ponuja napolnjen svet različnih možnos-
ti. Pospešeno upada pomen tradicionalnih označevalcev identitete, kot so
racionalnost, intencionalnost, znanje o sebi, usklajenost itd., ki jih nado-
mešča perspektivizem.«
V tem primeru torej lahko opazimo, da materino nelagodje izvira iz raz-
like med materino samopercepcijo (idejo, kdo sem jaz; kako jaz vidim se-
be) ter videzom obleke, ki po materinem mnenju ne odraža te njene ideje,
jedra, bistva. Prepričanje o obstoju določenega notranjega jedra/bistva se
danes nadomešča z bujnimi izbirami. Raztapljanje nekdanjih prepričanj o
specifičnem posameznikovem jedru in zmanjšana potreba po ohranjanju
tega predpostavljenega jedra se odrazita tudi v oblačilnih praksah. V so-
dobnih oblačilnih scenarijih je povsem verjetno, da vneta poslušalka Aria-
ne Grande (ali Eda Sheerana) v zadevni trgovini zagleda majico z napisom
Cobain in se hipoma odloči, da bo to njen outlook (angl.) za prihodnji ve-
černi izhod v mesto ali za naslednjo modno performanco v šoli. Majica ji
je pač všeč, z njo lahko izrazi svoje trenutno razpoloženje, svoj pogled na
svet, morda le nakaže hipno spremembo. Tisti trenutek se pač »tako poču-
ti«. Nemara bo z majico postala »nekdo«?
Sodobna oblačilna praksa in modna industrija sta postali hitri ter se
112
