Page 116 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 116
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
so posamezniki lahko »sporočali«, da so rockerji. Avtor pričujočega bese-
dila se spominja, da je obstajal poseben izraz, »šminka rocker«, namenjen
določeni skupini posameznikov. Delno so s to nalepko obkladali posame-
znike, ki niso bili »zares« rockerji, ki so se zgolj pretvarjali, da so rockerji,
bodisi njihov življenjski stil ni bil povsem v skladu s prevladujočim pogle-
dom, ki je veljal za avtentično rockerski stil. Razlog za take nalepke je tudi
v dejstvu, da vsaka skupina za konstrukcijo lastne koherentnosti identi-
ficira pripadnike, ki niso povsem »pravi« predstavniki skupine, oz. vselej
obstajajo posamezniki, ki jim za potrebe lastne identitetne konstrukcije
ne dopustimo, da pripadajo naši skupini. Najverjetneje so tovrstni »kot da
rockerji« tudi zares obstajali. Nenazadnje pa »biti rocker« nikakor ni unifor-
mna pozicija; če izhajamo iz družbene konstruiranosti posameznika, lahko
logično predpostavimo, da so se v tej skupini znašli zelo raznoliki posame-
zniki, z raznoliko osebno zgodovino, raznolikimi družinskimi konstelaci-
jami, raznolikimi praksami kohabitiranja s starši in širšo okolico, vse to pa
v veliki meri določa tudi posameznikov horizont možnih izbir in posledič-
nih odločitev pripadati določeni glasbenostilski skupini. Iz soočanj lastne
stilske »predrznosti« z ožjo in s širšo okolico sem ponotranjil tudi kakšen
sklep in vodilo, ki sta določala nadaljnje delovanje. Moje stilske pojavitve v
dokaj tradicionalno orientiranih mladostniških Medvodah so sproducirale
kar nekaj »komentarjev« na račun moje zunanje podobe, češ »kaj se dogaja
z mano«.
Uspešneje se je moj outlook odrezal na govorilnih urah, v pogovoru med
starši (običajno mojo mamo) in razredničarko na ljubljanski gimnaziji. Ma-
ma je, tako mimogrede, med pogovorom »potipala« razredničarko rekoč:
»Ja, saj ste verjetno spoznali Tadeja. Glede njegovega oblačenja pa ne vem,
kaj naj rečem. Takle hodi naokrog.« Razredničarka je pomirjevalno izpo-
stavila, da je »Tadej v šoli uspešen, da z njim ni problemov, to pa je edino
pomembno«. Iz tovrstnih soočanj se je vsekakor izpostavila pomembna di-
stinkcija ruralno – urbano kot temeljni (ok)vir interpretacije, skratka poja-
snilo, zakaj ljudje delujejo, kot delujejo. Kasneje sem ugotovil, da tovrstne
distinkcije niso v celoti in za vse situacije uspešno in celovito pojasnjeval-
no vodilo. Tako kot okus so tudi stališča lahko dokaj instrumentalizirana:
oseba lahko, denimo, izraža tolerantnost do določene prakse, ker to sodi k
podobi »napredne osebe«, v svojih drugih spontanih angažmajih pa ta ista
oseba lahko povnanji vso svojo nestrpnost do neke druge partikularnosti,
ki je pač tisti hip ne zazna kot »nazadnjaštvo«.
V času torej, ko so veljale jasnejše stilske distinkcije med kategorijami,
so namreč lahko obstajali tudi posamezniki, ki so se zgolj pretvarjali oz.
116
so posamezniki lahko »sporočali«, da so rockerji. Avtor pričujočega bese-
dila se spominja, da je obstajal poseben izraz, »šminka rocker«, namenjen
določeni skupini posameznikov. Delno so s to nalepko obkladali posame-
znike, ki niso bili »zares« rockerji, ki so se zgolj pretvarjali, da so rockerji,
bodisi njihov življenjski stil ni bil povsem v skladu s prevladujočim pogle-
dom, ki je veljal za avtentično rockerski stil. Razlog za take nalepke je tudi
v dejstvu, da vsaka skupina za konstrukcijo lastne koherentnosti identi-
ficira pripadnike, ki niso povsem »pravi« predstavniki skupine, oz. vselej
obstajajo posamezniki, ki jim za potrebe lastne identitetne konstrukcije
ne dopustimo, da pripadajo naši skupini. Najverjetneje so tovrstni »kot da
rockerji« tudi zares obstajali. Nenazadnje pa »biti rocker« nikakor ni unifor-
mna pozicija; če izhajamo iz družbene konstruiranosti posameznika, lahko
logično predpostavimo, da so se v tej skupini znašli zelo raznoliki posame-
zniki, z raznoliko osebno zgodovino, raznolikimi družinskimi konstelaci-
jami, raznolikimi praksami kohabitiranja s starši in širšo okolico, vse to pa
v veliki meri določa tudi posameznikov horizont možnih izbir in posledič-
nih odločitev pripadati določeni glasbenostilski skupini. Iz soočanj lastne
stilske »predrznosti« z ožjo in s širšo okolico sem ponotranjil tudi kakšen
sklep in vodilo, ki sta določala nadaljnje delovanje. Moje stilske pojavitve v
dokaj tradicionalno orientiranih mladostniških Medvodah so sproducirale
kar nekaj »komentarjev« na račun moje zunanje podobe, češ »kaj se dogaja
z mano«.
Uspešneje se je moj outlook odrezal na govorilnih urah, v pogovoru med
starši (običajno mojo mamo) in razredničarko na ljubljanski gimnaziji. Ma-
ma je, tako mimogrede, med pogovorom »potipala« razredničarko rekoč:
»Ja, saj ste verjetno spoznali Tadeja. Glede njegovega oblačenja pa ne vem,
kaj naj rečem. Takle hodi naokrog.« Razredničarka je pomirjevalno izpo-
stavila, da je »Tadej v šoli uspešen, da z njim ni problemov, to pa je edino
pomembno«. Iz tovrstnih soočanj se je vsekakor izpostavila pomembna di-
stinkcija ruralno – urbano kot temeljni (ok)vir interpretacije, skratka poja-
snilo, zakaj ljudje delujejo, kot delujejo. Kasneje sem ugotovil, da tovrstne
distinkcije niso v celoti in za vse situacije uspešno in celovito pojasnjeval-
no vodilo. Tako kot okus so tudi stališča lahko dokaj instrumentalizirana:
oseba lahko, denimo, izraža tolerantnost do določene prakse, ker to sodi k
podobi »napredne osebe«, v svojih drugih spontanih angažmajih pa ta ista
oseba lahko povnanji vso svojo nestrpnost do neke druge partikularnosti,
ki je pač tisti hip ne zazna kot »nazadnjaštvo«.
V času torej, ko so veljale jasnejše stilske distinkcije med kategorijami,
so namreč lahko obstajali tudi posamezniki, ki so se zgolj pretvarjali oz.
116
