Page 117 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 117
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
uprizarjali, da so pripadniki določene subkulture ali glasbenega žanra. Na
tem primeru torej vidimo, kako skupinjenje uveljavlja določene identitetne
strategije pa tudi novo predpisovanje, kakšen je tipični pripadnik skupine;
vsako normiranje in konvencionalizacija stila (in s tem specifične prakse
»kako biti pripadnik«) omogoča tudi konstrukcijo »lažnih« pripadnikov, ki
s specifično zunanjo oblačilno opremo (in brez dejanskih vsebinskih mo-
tivov) sebe naredijo za pripadnike skupine. Tu vpeljujemo teorijo interpa-
sivnosti, ki pojasnjuje, kako lahko elementi materialne kulture določene
prakse izvajajo namesto nas, namesto nas, denimo, »uživajo« v uporni-
ški praksi, sami pa smo tega napora po uživanju razbremenjeni. Poznan
je primer konzerviranega smeha (angl. canned laughter) iz britanskih situ-
acijskih komedij, ko se televizija »smeje namesto nas« (Žižek 1989,; Dolar
1997; Pfaller 2019). Med klasične primere interpasivnosti uvrščamo primer
najetih žalovalk, ki na pogrebih jokajo namesto nas (tako zadostimo dol-
žnostim predpisanega žalovanja, sami pa se lahko med obredom posveti-
mo vsakdanjejšim opravilom), tudi primere na področju religioznih praks
(ko oseba v cerkvi prižge svečo, se posveti kontemplaciji in molitvi, a kmalu
zapusti cerkev, sveča pa namesto nje opravlja religiozna opravila; primer so
tudi tibetanski molilni mlinčki, ko na papir zapisano molitev oseba vtakne
v mlinček, ki nato moli namesto nje (Žižek 1989, 31–32).
V primeru raztrganih hlač lahko, skratka, »raztrganine« na hlačah izva-
jajo uporništvo namesto posameznikov. Na tovrstne geste prelaganja de-
lovanja, uporništva in različnih občutkov v svoji analizi geneze oglaševal-
skih sloganov za kavbojke blagovne znamke Levi’s opozarja George Bar-
tlett (2016). Pokaže namreč, kako lahko blagovne znamke osvobodijo po-
trošnike kakršne koli frustracije in želje po uporništvu. Bartlett ugotavlja,
da različni družbeni trendi in blagovne znamke pogosto posvajajo ekspli-
citne uporniške komunikacijske strategije, ki jasno zavračajo uveljavljene
norme potrošniške kulture, od katerih so same odvisne. Bartlett se nepo-
sredno vpraša: ali te blagovne znamke izvajajo kontrakulturo namesto nas?
Je to razlog, zakaj posameznikovo delovanje ni več potrebno? Ali blagovne
znamke in gibanja delujejo namesto nas, tako da lahko ljudje brez krivde
nadaljujejo s potrošništvom (str. 86)?
Pridružujemo se interpretaciji, da lahko nošnja ustrezno obdelanih (str-
ganih, obledelih . . .) »uporniških« kavbojk subjekt razreši dejanskega de-
lovanja, hkrati pa je uporništvo, strukturno gledano, že vpeto v kapitali-
zem. Dominantni kapitalistični potrošniški tok in nasprotno usmerjena
gibanja tako navkljub zaostrenim konfliktom sobivajo, družbeno kritični
posamezniki so lahko pomirjeni, saj so poskušali uvajati spremembe v po-
117
uprizarjali, da so pripadniki določene subkulture ali glasbenega žanra. Na
tem primeru torej vidimo, kako skupinjenje uveljavlja določene identitetne
strategije pa tudi novo predpisovanje, kakšen je tipični pripadnik skupine;
vsako normiranje in konvencionalizacija stila (in s tem specifične prakse
»kako biti pripadnik«) omogoča tudi konstrukcijo »lažnih« pripadnikov, ki
s specifično zunanjo oblačilno opremo (in brez dejanskih vsebinskih mo-
tivov) sebe naredijo za pripadnike skupine. Tu vpeljujemo teorijo interpa-
sivnosti, ki pojasnjuje, kako lahko elementi materialne kulture določene
prakse izvajajo namesto nas, namesto nas, denimo, »uživajo« v uporni-
ški praksi, sami pa smo tega napora po uživanju razbremenjeni. Poznan
je primer konzerviranega smeha (angl. canned laughter) iz britanskih situ-
acijskih komedij, ko se televizija »smeje namesto nas« (Žižek 1989,; Dolar
1997; Pfaller 2019). Med klasične primere interpasivnosti uvrščamo primer
najetih žalovalk, ki na pogrebih jokajo namesto nas (tako zadostimo dol-
žnostim predpisanega žalovanja, sami pa se lahko med obredom posveti-
mo vsakdanjejšim opravilom), tudi primere na področju religioznih praks
(ko oseba v cerkvi prižge svečo, se posveti kontemplaciji in molitvi, a kmalu
zapusti cerkev, sveča pa namesto nje opravlja religiozna opravila; primer so
tudi tibetanski molilni mlinčki, ko na papir zapisano molitev oseba vtakne
v mlinček, ki nato moli namesto nje (Žižek 1989, 31–32).
V primeru raztrganih hlač lahko, skratka, »raztrganine« na hlačah izva-
jajo uporništvo namesto posameznikov. Na tovrstne geste prelaganja de-
lovanja, uporništva in različnih občutkov v svoji analizi geneze oglaševal-
skih sloganov za kavbojke blagovne znamke Levi’s opozarja George Bar-
tlett (2016). Pokaže namreč, kako lahko blagovne znamke osvobodijo po-
trošnike kakršne koli frustracije in želje po uporništvu. Bartlett ugotavlja,
da različni družbeni trendi in blagovne znamke pogosto posvajajo ekspli-
citne uporniške komunikacijske strategije, ki jasno zavračajo uveljavljene
norme potrošniške kulture, od katerih so same odvisne. Bartlett se nepo-
sredno vpraša: ali te blagovne znamke izvajajo kontrakulturo namesto nas?
Je to razlog, zakaj posameznikovo delovanje ni več potrebno? Ali blagovne
znamke in gibanja delujejo namesto nas, tako da lahko ljudje brez krivde
nadaljujejo s potrošništvom (str. 86)?
Pridružujemo se interpretaciji, da lahko nošnja ustrezno obdelanih (str-
ganih, obledelih . . .) »uporniških« kavbojk subjekt razreši dejanskega de-
lovanja, hkrati pa je uporništvo, strukturno gledano, že vpeto v kapitali-
zem. Dominantni kapitalistični potrošniški tok in nasprotno usmerjena
gibanja tako navkljub zaostrenim konfliktom sobivajo, družbeno kritični
posamezniki so lahko pomirjeni, saj so poskušali uvajati spremembe v po-
117
