Page 119 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 119
Ko raztrgane hlače niso več raztrgane, ampak modne
treba nekoč kar precej dodelati, da si oblikoval ustrezno podobo. Avtor pri-
čujočega besedila je tako med manj zanimivimi gimnazijskimi urami z ge-
otrikotnikom (ravnilom) potrpežljivo drgnil po stegenskem delu kavbojk,
tako da so na blagu ostale le votkovne niti, torej niti, ki tečejo vodorav-
no, s čimer je ustvaril videz »zdrajsanosti« in obrabljenosti.⁶⁰ Uveljavljena
metoda za kreiranje videza »spranosti« je bila večkratno pranje kavbojk v
programu »kuhanja«, nad čimer so bili še posebej »navdušeni« starši. Tu-
di oprijete hlače so danes prej pravilo kot izjema, spremenilo pa se je ime
za stil in sicer v slim ali superlim, skinny leg. Če oblačila izgubljajo distink-
tivnost in pomen, ki je določen s pomenom tistega, kar ni bilo izbrano,
če raztrgane hlače niso več »raztrgane«, ampak so »modne«, ali to potem-
takem pomeni, da postajajo skorajda »neuporabne« v simbolnem smislu
komuniciranja in samopozicioniranja v uporniško identiteto? Menimo, da
so vse dobrine še vedno komunikacijsko uporabne, sam pomen paradig-
matskih izbir pa je morda manjši. Ob tem ne smemo pozabiti, da gre tu-
di za strukturne odnose med kosi oblačil, izpostavljamo, skratka, pomen
medsebojnih odnosov na sintagmatski ravni.
Aktivno uprizarjanje uporništva postaja v hegemonskem okviru potro-
šniškega kapitalizma stilizirana inscenacija, ki je na ravni družbenih učin-
kov krotka in predpostavlja harmonično kohabitacijo z kapitalizmom. Bla-
govne znamke v svoj komunikacijski univerzum vključujejo »revolucionar-
ne« elemente, zato spektakel realnosti postane percipirana realnost (Bar-
tlett 2016, 87). Z vizualno podprtim opozarjanjem na probleme se kreira
vtis, da se spopadamo s problemi, nemalokrat pa se ti takrat šele zares od-
ložijo. Z raztrganimi hlačami in majico s kričečim revolucionarnim napi-
⁶⁰ Breda Luthar in Maruša Pušnik v članku »Clothing and Expressive Revolution: Wearing
Jeans in Socialism« (2021) raziskujeta uporabo jeansa in diskurzivne prakse, ki so obliko-
vale nošenje jeansa v 60. in 70. letih 20. stoletja v socialistični Jugoslaviji. Poudarjata, da
uporabo jeansa ne smemo razumeti le z vidika specifične semiotične/reprezentacijske kva-
litete in simbolnega pomena, treba jo je razumeti in interpretirati z vidika širše prakseolo-
gije, z besedami avtoric je treba analizirati »jeans-in-action«: prakse oblačenja, spreminja-
nja, tihotapljenja, reprezentiranja in diskutiranja o jeansu. Poleg samega nakupa kavbojk
so pomembne tudi prakse potovanja na Zahod (običajno Italija), sanjarjenja in govorjenja
o kavbojkah, razkazovanja, personaliziranja, nošnje, izmenjave izkušenj, poimenovanja in
primerjave kavbojk, diskurzivne produkcije razlik med blagovnimi znamkami, modificira-
nja jeansa in morebitne kasnejše alternativne transformacije jeansa v torbe ali kratke hlače.
Avtorici izhajata iz teorije prakse, ki prakso razume kot osrednji moment za razumevanje
družbenih fenomenov; delovanja so utelešena v praksah, tudi posamezniki so utelešeni v
praksah. Posamezniki so produkti (bolj ali manj reguliranih) praks, posamezniki obstajajo
samo znotraj okvira izvajanja družbenih praks (Luthar in Pušnik 2021, 3–6, 18–19).
119
treba nekoč kar precej dodelati, da si oblikoval ustrezno podobo. Avtor pri-
čujočega besedila je tako med manj zanimivimi gimnazijskimi urami z ge-
otrikotnikom (ravnilom) potrpežljivo drgnil po stegenskem delu kavbojk,
tako da so na blagu ostale le votkovne niti, torej niti, ki tečejo vodorav-
no, s čimer je ustvaril videz »zdrajsanosti« in obrabljenosti.⁶⁰ Uveljavljena
metoda za kreiranje videza »spranosti« je bila večkratno pranje kavbojk v
programu »kuhanja«, nad čimer so bili še posebej »navdušeni« starši. Tu-
di oprijete hlače so danes prej pravilo kot izjema, spremenilo pa se je ime
za stil in sicer v slim ali superlim, skinny leg. Če oblačila izgubljajo distink-
tivnost in pomen, ki je določen s pomenom tistega, kar ni bilo izbrano,
če raztrgane hlače niso več »raztrgane«, ampak so »modne«, ali to potem-
takem pomeni, da postajajo skorajda »neuporabne« v simbolnem smislu
komuniciranja in samopozicioniranja v uporniško identiteto? Menimo, da
so vse dobrine še vedno komunikacijsko uporabne, sam pomen paradig-
matskih izbir pa je morda manjši. Ob tem ne smemo pozabiti, da gre tu-
di za strukturne odnose med kosi oblačil, izpostavljamo, skratka, pomen
medsebojnih odnosov na sintagmatski ravni.
Aktivno uprizarjanje uporništva postaja v hegemonskem okviru potro-
šniškega kapitalizma stilizirana inscenacija, ki je na ravni družbenih učin-
kov krotka in predpostavlja harmonično kohabitacijo z kapitalizmom. Bla-
govne znamke v svoj komunikacijski univerzum vključujejo »revolucionar-
ne« elemente, zato spektakel realnosti postane percipirana realnost (Bar-
tlett 2016, 87). Z vizualno podprtim opozarjanjem na probleme se kreira
vtis, da se spopadamo s problemi, nemalokrat pa se ti takrat šele zares od-
ložijo. Z raztrganimi hlačami in majico s kričečim revolucionarnim napi-
⁶⁰ Breda Luthar in Maruša Pušnik v članku »Clothing and Expressive Revolution: Wearing
Jeans in Socialism« (2021) raziskujeta uporabo jeansa in diskurzivne prakse, ki so obliko-
vale nošenje jeansa v 60. in 70. letih 20. stoletja v socialistični Jugoslaviji. Poudarjata, da
uporabo jeansa ne smemo razumeti le z vidika specifične semiotične/reprezentacijske kva-
litete in simbolnega pomena, treba jo je razumeti in interpretirati z vidika širše prakseolo-
gije, z besedami avtoric je treba analizirati »jeans-in-action«: prakse oblačenja, spreminja-
nja, tihotapljenja, reprezentiranja in diskutiranja o jeansu. Poleg samega nakupa kavbojk
so pomembne tudi prakse potovanja na Zahod (običajno Italija), sanjarjenja in govorjenja
o kavbojkah, razkazovanja, personaliziranja, nošnje, izmenjave izkušenj, poimenovanja in
primerjave kavbojk, diskurzivne produkcije razlik med blagovnimi znamkami, modificira-
nja jeansa in morebitne kasnejše alternativne transformacije jeansa v torbe ali kratke hlače.
Avtorici izhajata iz teorije prakse, ki prakso razume kot osrednji moment za razumevanje
družbenih fenomenov; delovanja so utelešena v praksah, tudi posamezniki so utelešeni v
praksah. Posamezniki so produkti (bolj ali manj reguliranih) praks, posamezniki obstajajo
samo znotraj okvira izvajanja družbenih praks (Luthar in Pušnik 2021, 3–6, 18–19).
119
