Page 122 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 122
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
kavbojke. Danes pa kapitalistični realizem alternativne glasove nevtralizi-
ra tako, da je alternativno vselej-že vključeno znotraj sistema. Nekoč so
posamezniki poznali ter upoštevali prakso uporništva in nekateri so jo na-
to interpasivno delegirali na raztrgane kavbojke. Pri presojanju uspešno-
sti svojega uprizarjanja prakse »uporništva« so upoštevali realnost, kako
deluje upornik. Danes se krepi vtis, da je poznavanje in upoštevanje real-
nosti »uporništva« docela nepotrebno. Ni treba poznati »konvencionalne-
ga delovanja«, da postaneš nekonvencionalen. Ni treba kršiti širših podob
konvencionalnega delovanja, da postaneš upornik. Marsikdo se je povsem
odpovedal kakršni koli skrbi, ali dovolj »avtentično« deluje kot upornik ali
dovolj simulira uporništvo. Danes marsikomu zadoščajo raztrgane hlače
in kričeč napis na majici. Tu bomo navedli analogijo z vprašanjem trans-
parentne komunikacije, manipulacije in laži, kot jo navaja Vlado Kotnik
(2021, 110): »Manipulacija je nekoč potrebovala svoje tehnike kultivacije.
Rabila jih je zato, da bi prikrila maskirni mehanizem svoje izvedbe, skrat-
ka, da bi ostala nevidna, zakulisna praksa, praksa sistema, ki se jo ne sme
videti. Drugače rečeno, nekoč je bil učinek laganja in manipuliranja v veliki
meri odvisen od tega, ali ima lažnivec oz. manipulator predstavo o real-
nosti, ki bi jo rad prikril ali prikrojil. Danes je ta učinek postal odvisen le
še od interesa po laganju in manipuliranju, upoštevanje realnosti je brez-
predmetno, saj namen laganja ni skriti realnost, ampak narediti realnost.
Dandanes manipulacija z nami manipulira na ›odprti sceni‹ in na način, da
se sproti razkriva kot manipulacija.«
Ob zaključku pridajmo še nekaj poudarkov. Seveda ne trdimo, da je da-
našnja slim oblačilna kultura (ki se počasi poslavlja, prav njeno poslavljanje
pa najbolje dokazuje njeno modnost) posvojila rockersko oblačilno kultu-
ro, temveč gre za kompleksnejše in širše procese. Moda je prešla od statusa
»zunanjega oblačenja« telesa v sfero medijskega in dejanskega dizajniranja
telesa, fokus mode pa od oblačilnih predmetov prehaja na samo telo, ki
postaja primarni modni material. V tem vidiku je jeans postal nekakšen
fetiš, druga koža (angl. second skin), ki spektakularizira telo in ga pretvarja
v objekt za užitek v opazovanju. Jeans kot nekdanja oznaka delavske uni-
forme je spretno transformirana v obleko za zapeljevanje. Univerzalnost
jeans mode je prispevala k vizualni unifikaciji in sproducirala nekakšno ko-
lektivno standardizacijo modnega telesa. Sodobnejša uniseks in v različne
verzije adaptirana slim moda (angl. slim fashion) prispeva tudi k temu, ka-
ko razumemo pomen in vlogo uniseks mode. Danes prevladuje mnenje,
da so vsi mladostniki enaki ne glede na razlike v družbenem ali intelektu-
alnem poreklu, prav tako pa se v tej modi v veliki meri izgubljajo spolne
122
kavbojke. Danes pa kapitalistični realizem alternativne glasove nevtralizi-
ra tako, da je alternativno vselej-že vključeno znotraj sistema. Nekoč so
posamezniki poznali ter upoštevali prakso uporništva in nekateri so jo na-
to interpasivno delegirali na raztrgane kavbojke. Pri presojanju uspešno-
sti svojega uprizarjanja prakse »uporništva« so upoštevali realnost, kako
deluje upornik. Danes se krepi vtis, da je poznavanje in upoštevanje real-
nosti »uporništva« docela nepotrebno. Ni treba poznati »konvencionalne-
ga delovanja«, da postaneš nekonvencionalen. Ni treba kršiti širših podob
konvencionalnega delovanja, da postaneš upornik. Marsikdo se je povsem
odpovedal kakršni koli skrbi, ali dovolj »avtentično« deluje kot upornik ali
dovolj simulira uporništvo. Danes marsikomu zadoščajo raztrgane hlače
in kričeč napis na majici. Tu bomo navedli analogijo z vprašanjem trans-
parentne komunikacije, manipulacije in laži, kot jo navaja Vlado Kotnik
(2021, 110): »Manipulacija je nekoč potrebovala svoje tehnike kultivacije.
Rabila jih je zato, da bi prikrila maskirni mehanizem svoje izvedbe, skrat-
ka, da bi ostala nevidna, zakulisna praksa, praksa sistema, ki se jo ne sme
videti. Drugače rečeno, nekoč je bil učinek laganja in manipuliranja v veliki
meri odvisen od tega, ali ima lažnivec oz. manipulator predstavo o real-
nosti, ki bi jo rad prikril ali prikrojil. Danes je ta učinek postal odvisen le
še od interesa po laganju in manipuliranju, upoštevanje realnosti je brez-
predmetno, saj namen laganja ni skriti realnost, ampak narediti realnost.
Dandanes manipulacija z nami manipulira na ›odprti sceni‹ in na način, da
se sproti razkriva kot manipulacija.«
Ob zaključku pridajmo še nekaj poudarkov. Seveda ne trdimo, da je da-
našnja slim oblačilna kultura (ki se počasi poslavlja, prav njeno poslavljanje
pa najbolje dokazuje njeno modnost) posvojila rockersko oblačilno kultu-
ro, temveč gre za kompleksnejše in širše procese. Moda je prešla od statusa
»zunanjega oblačenja« telesa v sfero medijskega in dejanskega dizajniranja
telesa, fokus mode pa od oblačilnih predmetov prehaja na samo telo, ki
postaja primarni modni material. V tem vidiku je jeans postal nekakšen
fetiš, druga koža (angl. second skin), ki spektakularizira telo in ga pretvarja
v objekt za užitek v opazovanju. Jeans kot nekdanja oznaka delavske uni-
forme je spretno transformirana v obleko za zapeljevanje. Univerzalnost
jeans mode je prispevala k vizualni unifikaciji in sproducirala nekakšno ko-
lektivno standardizacijo modnega telesa. Sodobnejša uniseks in v različne
verzije adaptirana slim moda (angl. slim fashion) prispeva tudi k temu, ka-
ko razumemo pomen in vlogo uniseks mode. Danes prevladuje mnenje,
da so vsi mladostniki enaki ne glede na razlike v družbenem ali intelektu-
alnem poreklu, prav tako pa se v tej modi v veliki meri izgubljajo spolne
122
