Page 125 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 125
Še dobro, da obstaja moda, da se nam ni treba ukvarjati s sabo
prestopati okvir mode, transgresirati, a tovrstni prestopi so – kot že zapi-
sano – mukotrpni in nikoli docela uspešni ter zaključeni. Vsaka prekorači-
tev normativne meje po defaultu reproducira to mejo, saj se prekoračitev
ravno nanaša in »sklicuje« na mejo, ki jo prestopa. Beseda transgresija ali
beseda provokacija že na semantični ravni predpostavljata določeno inten-
co. Vsaka prekoračitev po defaultu naslovljence tudi spomni na mejo, ki jo
posameznik namerno prestopa.
Moda je torej inherentno relacijski pojav, to pa pomeni, da tudi preko-
račitve, recimo transgresivna moda, predpostavljajo in potrebujejo neko
temeljno stabilno mejo. Meja se seveda nenehno pomika in bledi, tako da
lahko tudi samo transgresivnost razumemo kot posamični akt širjenja me-
je, ki pa s samim aktom prekoračitve ne izgine. Ko govorimo o spremembi
in razliki kot temeljnem gibalu mode, v diskusijo samodejno vključimo tu-
di nek temeljni red. Da nekaj postane moda in da deluje modno, potrebuje
tudi svoje kontrastno ozadje. Sprememba in z njo nakazana modnost se
uveljavlja s praksami, ki se razlikujejo od stabilnejšega ozadja (Aspers in
Godart 2013, 187). Čeprav se vse strukture, institucije, navade, stili neneh-
no spreminjajo, pa se nekateri elementi spreminjajo hitreje kot drugi. Mo-
da torej ni vakuumski izdelek, oblikuje jo njeno družbeno okolje, prav tako
pa sama sooblikuje družbeno okolje. Moda je refleksivna in hkrati konsti-
tutivna, slednje pa nenazadnje lahko uzremo v številnih praksah. Zgodovi-
na in sedanjost mode in oblačenja je vsekakor dober laboratorij, v katerem
se zelo jasno izrisujejo temeljne komunikacijske dinamike družb, zlasti pa
je (modno) oblačenje tudi dober »teren«, na katerem lahko raziskujemo la-
stne prakse delovanja, kostumiranosti in konstruiranosti.
Še dobro, da obstaja moda, da se nam ni treba ukvarjati s sabo
V »pubertetniški« dobi razvoja interneta, v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja, so se uveljavile klepetalnice in forumi, ki so zaradi uporabe vzdev-
kov načeloma zagotavljale anonimnost, posledično pa so omogočale več-
jo ali manjšo stopnjo »resnosti« komuniciranja. Ker so posamezniki svo-
jo virtualno podobo samega sebe dojemali kot neresno igro, so se nekako
sprostili in preigravali različne namišljene scenarije, ne da bi jih tudi zares
izvedli. Ker je šlo le za inscenirano »maškarado« na računalniškem zaslonu,
so bili lahko »iskrenejši« ali pa vsaj »drugačni« od vsakdanjega predstavlja-
nja. Najrazličnejše prakse, ki jih niso zares odigrali, so bile zato lahko tudi
pomenljive. Okvir neresnosti anonimnega komuniciranje je torej sprožal
zelo raznolike komunikacijske in s tem identitetne prakse posameznikov.
V anonimni komunikaciji se torej posamezniki lahko sprostimo in po-
125
prestopati okvir mode, transgresirati, a tovrstni prestopi so – kot že zapi-
sano – mukotrpni in nikoli docela uspešni ter zaključeni. Vsaka prekorači-
tev normativne meje po defaultu reproducira to mejo, saj se prekoračitev
ravno nanaša in »sklicuje« na mejo, ki jo prestopa. Beseda transgresija ali
beseda provokacija že na semantični ravni predpostavljata določeno inten-
co. Vsaka prekoračitev po defaultu naslovljence tudi spomni na mejo, ki jo
posameznik namerno prestopa.
Moda je torej inherentno relacijski pojav, to pa pomeni, da tudi preko-
račitve, recimo transgresivna moda, predpostavljajo in potrebujejo neko
temeljno stabilno mejo. Meja se seveda nenehno pomika in bledi, tako da
lahko tudi samo transgresivnost razumemo kot posamični akt širjenja me-
je, ki pa s samim aktom prekoračitve ne izgine. Ko govorimo o spremembi
in razliki kot temeljnem gibalu mode, v diskusijo samodejno vključimo tu-
di nek temeljni red. Da nekaj postane moda in da deluje modno, potrebuje
tudi svoje kontrastno ozadje. Sprememba in z njo nakazana modnost se
uveljavlja s praksami, ki se razlikujejo od stabilnejšega ozadja (Aspers in
Godart 2013, 187). Čeprav se vse strukture, institucije, navade, stili neneh-
no spreminjajo, pa se nekateri elementi spreminjajo hitreje kot drugi. Mo-
da torej ni vakuumski izdelek, oblikuje jo njeno družbeno okolje, prav tako
pa sama sooblikuje družbeno okolje. Moda je refleksivna in hkrati konsti-
tutivna, slednje pa nenazadnje lahko uzremo v številnih praksah. Zgodovi-
na in sedanjost mode in oblačenja je vsekakor dober laboratorij, v katerem
se zelo jasno izrisujejo temeljne komunikacijske dinamike družb, zlasti pa
je (modno) oblačenje tudi dober »teren«, na katerem lahko raziskujemo la-
stne prakse delovanja, kostumiranosti in konstruiranosti.
Še dobro, da obstaja moda, da se nam ni treba ukvarjati s sabo
V »pubertetniški« dobi razvoja interneta, v devetdesetih letih prejšnjega
stoletja, so se uveljavile klepetalnice in forumi, ki so zaradi uporabe vzdev-
kov načeloma zagotavljale anonimnost, posledično pa so omogočale več-
jo ali manjšo stopnjo »resnosti« komuniciranja. Ker so posamezniki svo-
jo virtualno podobo samega sebe dojemali kot neresno igro, so se nekako
sprostili in preigravali različne namišljene scenarije, ne da bi jih tudi zares
izvedli. Ker je šlo le za inscenirano »maškarado« na računalniškem zaslonu,
so bili lahko »iskrenejši« ali pa vsaj »drugačni« od vsakdanjega predstavlja-
nja. Najrazličnejše prakse, ki jih niso zares odigrali, so bile zato lahko tudi
pomenljive. Okvir neresnosti anonimnega komuniciranje je torej sprožal
zelo raznolike komunikacijske in s tem identitetne prakse posameznikov.
V anonimni komunikaciji se torej posamezniki lahko sprostimo in po-
125
