Page 128 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 128
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
mativen način: trivialnost se klasificira tam, kjer jo posameznik opazi, in
preko izrekanja se določena trivialnost šele vzpostavi. Posamezniki trivial-
nost, denimo, »opazijo« pri oblačenju, težje pa pri avtomobilih. Te binarne
opozicije so torej kulturni konstrukti in temeljni usmerjevalci družbene-
ga delovanja posameznika, ki pa zamegljujejo kompleksnost in večpomen-
skost praks. Praksa je lahko tako modna kot nemodna. Podobno potrebo
po izražanju »digitalnosti«, torej »vse ali nič«, se seveda pričakuje tudi od
posameznikov kot nosilcev praks, ki morajo iz svojega nabora praks odstra-
niti možnost »analognosti«, skratka podobo, da je posameznik »eno in dru-
go«. V tako zateglo zastavljeni konstelaciji, kjer odločitev za prvo izključu-
je drugo (funkcionalnost izključuje nefunkcionalnost, racionalnost izklju-
čuje neracionalnost, moškost izključuje ženskost), se posamezniki seveda
običajno odločijo za vztrajanje v enem, torej precej predvidljivo izvajajo
»ustrezne« prakse. Na ta način se tudi sistematično ne soočajo s kakšnimi
drugimi praksami. Prav prizadevanje posameznika za enovitost, za izva-
janje »ustreznih« praks in skrbno izključevanje potencialno »sramotnih«
(= modnih, odvečnih, neracionalnih) praks pa zlasti kaže, kako ne gre za
»naravno stanje« posameznika. Prav nasprotno: njegov napor po skrbnem
etiketiranju pomembnih in nepomembnih praks ter njegova skrb za izva-
janje ustreznih praks kažeta na temeljno konstruiranost posameznika. Tej
konstruiranosti tudi ni možno ubežati. Napore v lastno maškarado vlaga-
mo vsi. Resen poslovni moški v strogi formalni obleki je enaka »maškara«
kot dejanska maškara na pustni povorki. Komunikacijska namera po kon-
strukciji videza »resnega poslovnega moškega« je še vedno namreč zgolj
namera in ni kakšno naravno stanje.
Modne prakse lahko v resnici najdemo marsikje, če jih le želimo videti oz.
zagledati. Če nalepko modnost rezerviramo za (trivialno) oblačilno prakso,
si lahko nemara domišljamo, da so druge prakse avtomatično nemodne in
zato netrivialne, torej pomembne. Besedilo je z različnimi primeri s pod-
ročja (modnega) komuniciranja, uporabe tehnologij in sopostavljanja sta-
rejših subkulturnih modnih praks ob novejše primere hitre mode skušalo
pokazati na fluidnost razumevanja same mode, zlasti pa smo skušali bral-
ca opozoriti na fluidno in vsaj včasih izrazito težavno razumevanje samega
sebe kot posameznika. Če kakšne prakse zaničujemo ali degradiramo, te
še vedno obstajajo, tudi če se z njimi »ne ukvarjamo«. Če prakse degradi-
ramo kot nepomembne, to zgolj pomeni, da se z njimi nismo pripravljeni
resno ukvarjati in da se nismo pripravljeni resno ukvarjati s seboj, da se ne
jemljemo resno, da se nismo pripravljeni uzreti v realnejši luči. Kaj želimo
povedati? Šele spoznanje in priznanje, da smo posamezniki le nosilci praks,
128
mativen način: trivialnost se klasificira tam, kjer jo posameznik opazi, in
preko izrekanja se določena trivialnost šele vzpostavi. Posamezniki trivial-
nost, denimo, »opazijo« pri oblačenju, težje pa pri avtomobilih. Te binarne
opozicije so torej kulturni konstrukti in temeljni usmerjevalci družbene-
ga delovanja posameznika, ki pa zamegljujejo kompleksnost in večpomen-
skost praks. Praksa je lahko tako modna kot nemodna. Podobno potrebo
po izražanju »digitalnosti«, torej »vse ali nič«, se seveda pričakuje tudi od
posameznikov kot nosilcev praks, ki morajo iz svojega nabora praks odstra-
niti možnost »analognosti«, skratka podobo, da je posameznik »eno in dru-
go«. V tako zateglo zastavljeni konstelaciji, kjer odločitev za prvo izključu-
je drugo (funkcionalnost izključuje nefunkcionalnost, racionalnost izklju-
čuje neracionalnost, moškost izključuje ženskost), se posamezniki seveda
običajno odločijo za vztrajanje v enem, torej precej predvidljivo izvajajo
»ustrezne« prakse. Na ta način se tudi sistematično ne soočajo s kakšnimi
drugimi praksami. Prav prizadevanje posameznika za enovitost, za izva-
janje »ustreznih« praks in skrbno izključevanje potencialno »sramotnih«
(= modnih, odvečnih, neracionalnih) praks pa zlasti kaže, kako ne gre za
»naravno stanje« posameznika. Prav nasprotno: njegov napor po skrbnem
etiketiranju pomembnih in nepomembnih praks ter njegova skrb za izva-
janje ustreznih praks kažeta na temeljno konstruiranost posameznika. Tej
konstruiranosti tudi ni možno ubežati. Napore v lastno maškarado vlaga-
mo vsi. Resen poslovni moški v strogi formalni obleki je enaka »maškara«
kot dejanska maškara na pustni povorki. Komunikacijska namera po kon-
strukciji videza »resnega poslovnega moškega« je še vedno namreč zgolj
namera in ni kakšno naravno stanje.
Modne prakse lahko v resnici najdemo marsikje, če jih le želimo videti oz.
zagledati. Če nalepko modnost rezerviramo za (trivialno) oblačilno prakso,
si lahko nemara domišljamo, da so druge prakse avtomatično nemodne in
zato netrivialne, torej pomembne. Besedilo je z različnimi primeri s pod-
ročja (modnega) komuniciranja, uporabe tehnologij in sopostavljanja sta-
rejših subkulturnih modnih praks ob novejše primere hitre mode skušalo
pokazati na fluidnost razumevanja same mode, zlasti pa smo skušali bral-
ca opozoriti na fluidno in vsaj včasih izrazito težavno razumevanje samega
sebe kot posameznika. Če kakšne prakse zaničujemo ali degradiramo, te
še vedno obstajajo, tudi če se z njimi »ne ukvarjamo«. Če prakse degradi-
ramo kot nepomembne, to zgolj pomeni, da se z njimi nismo pripravljeni
resno ukvarjati in da se nismo pripravljeni resno ukvarjati s seboj, da se ne
jemljemo resno, da se nismo pripravljeni uzreti v realnejši luči. Kaj želimo
povedati? Šele spoznanje in priznanje, da smo posamezniki le nosilci praks,
128
