Page 126 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 126
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
kažemo »pravi jaz«, ker se zavedamo, da je vse skupaj »le igra«. Ali lahko
podobne prakse najdemo še kje? Moda kot komunikacijska praksa je ne-
mara dober in vselej »molčeč« primer, skozi katerega lahko premišljujemo
in nikoli do konca premislimo lastno konstruiranost in insceniranost. Naj-
si govorimo o oblačenju kot komunikacijski praksi lastnega pozicioniranja
v podobe modnosti, ali v podobe provokativnosti, ležernosti, muhavosti,
zapeljivosti itd., vselej gre za določeno prizadevanje po kreiranju podobe.
Moda je po drugi strani tudi še vedno obdana z nalepkami neresnosti,
trivialnosti, odvečnosti, prav takšna degradacija mode pa je lahko uspešen
oz. »sproščujoč« okvir, s katerim se lahko polnokrvno (samo)zaslepimo,
da nas modne prakse ne zadevajo (ali se nas komajda dotaknejo). Ali mo-
dne oz. širše oblačilne prakse res niso pomenljive in konstitutivne? Sami
menimo ravno nasprotno: ker modne prakse obravnavamo kot neresne in
trivialne, se lahko otresemo bremena in pomena lastnih praks. Ker modne
prakse odrinemo kot nepomembne, se nam torej ni treba ukvarjati s seboj
in s svojo praksologijo. A vse prakse so pomenljive in konstitutivne, vse
prakse nekaj povedo. Še več, prakse kot komunikacija so pravzaprav vse,
kar posamezniki »imamo« na voljo, da »smo«. Naša vsebina, to kar »smo«,
ni zapisano v naših genih, v kakšni naši »globini«, ampak to, kar navidezno
»smo«, postajamo šele skozi (komunikacijsko) delovanje.
V luči zapisanega je precej tvegano govoriti o trivialnosti in odvečnosti
določenih praks. Statusno razvrednotenje in degradacija mode v predal po-
vršinskosti ter trivialnosti, odvečnosti in neracionalnosti so bolj strategije
prioritiziranja ter motiviranega klasificiranja. Taka praksa zainteresirane-
ga klasificiranja in razvrščanja v predal pomembnosti ter nepomembnosti
zlasti veliko pove o posamezniku, torej o osebi, ki klasificira, nič pa še ne
pove o sami praksi. Oznaka trivialno v splošnem pomeni nepomembno,
nesignifikantno, nanaša se na nekoga ali nekaj, s čimer se ni treba (preveč)
ukvarjati. Prav pomenska votlost besede, ki nima konkretne materialne
reference, pa omogoča, da jo lahko uporabljamo za zelo raznolike prakse.
Brž ko termin trivialnost uporabimo v povezavi z določeno prakso, pa dobi
ta praksa pomen (trivialnosti). Šele poimenovanje določene prakse z atri-
butom trivialnosti prakso vzpostavi kot trivialno. Tako nadvse uporabno
votlost je, denimo, Emile Benveniste zaznal (1988, 276) pri osebnih zaim-
kih: »Govorica [. . .] je ustvarila skupek ›votlih‹ znakov, ki se ne nanašajo na
›realnost‹ in so vedno na voljo, a se ›zapolnijo‹, brž ko jih kakšen govorec
prevzame v katerikoli instanci svojega govora. Ker nimajo materialne re-
ference, ne morejo biti nepravilno uporabljeni; ne zatrjujejo ničesar, niso
podvrženi pogojem resničnosti in uhajajo vsakršnemu zanikanju.«
126
kažemo »pravi jaz«, ker se zavedamo, da je vse skupaj »le igra«. Ali lahko
podobne prakse najdemo še kje? Moda kot komunikacijska praksa je ne-
mara dober in vselej »molčeč« primer, skozi katerega lahko premišljujemo
in nikoli do konca premislimo lastno konstruiranost in insceniranost. Naj-
si govorimo o oblačenju kot komunikacijski praksi lastnega pozicioniranja
v podobe modnosti, ali v podobe provokativnosti, ležernosti, muhavosti,
zapeljivosti itd., vselej gre za določeno prizadevanje po kreiranju podobe.
Moda je po drugi strani tudi še vedno obdana z nalepkami neresnosti,
trivialnosti, odvečnosti, prav takšna degradacija mode pa je lahko uspešen
oz. »sproščujoč« okvir, s katerim se lahko polnokrvno (samo)zaslepimo,
da nas modne prakse ne zadevajo (ali se nas komajda dotaknejo). Ali mo-
dne oz. širše oblačilne prakse res niso pomenljive in konstitutivne? Sami
menimo ravno nasprotno: ker modne prakse obravnavamo kot neresne in
trivialne, se lahko otresemo bremena in pomena lastnih praks. Ker modne
prakse odrinemo kot nepomembne, se nam torej ni treba ukvarjati s seboj
in s svojo praksologijo. A vse prakse so pomenljive in konstitutivne, vse
prakse nekaj povedo. Še več, prakse kot komunikacija so pravzaprav vse,
kar posamezniki »imamo« na voljo, da »smo«. Naša vsebina, to kar »smo«,
ni zapisano v naših genih, v kakšni naši »globini«, ampak to, kar navidezno
»smo«, postajamo šele skozi (komunikacijsko) delovanje.
V luči zapisanega je precej tvegano govoriti o trivialnosti in odvečnosti
določenih praks. Statusno razvrednotenje in degradacija mode v predal po-
vršinskosti ter trivialnosti, odvečnosti in neracionalnosti so bolj strategije
prioritiziranja ter motiviranega klasificiranja. Taka praksa zainteresirane-
ga klasificiranja in razvrščanja v predal pomembnosti ter nepomembnosti
zlasti veliko pove o posamezniku, torej o osebi, ki klasificira, nič pa še ne
pove o sami praksi. Oznaka trivialno v splošnem pomeni nepomembno,
nesignifikantno, nanaša se na nekoga ali nekaj, s čimer se ni treba (preveč)
ukvarjati. Prav pomenska votlost besede, ki nima konkretne materialne
reference, pa omogoča, da jo lahko uporabljamo za zelo raznolike prakse.
Brž ko termin trivialnost uporabimo v povezavi z določeno prakso, pa dobi
ta praksa pomen (trivialnosti). Šele poimenovanje določene prakse z atri-
butom trivialnosti prakso vzpostavi kot trivialno. Tako nadvse uporabno
votlost je, denimo, Emile Benveniste zaznal (1988, 276) pri osebnih zaim-
kih: »Govorica [. . .] je ustvarila skupek ›votlih‹ znakov, ki se ne nanašajo na
›realnost‹ in so vedno na voljo, a se ›zapolnijo‹, brž ko jih kakšen govorec
prevzame v katerikoli instanci svojega govora. Ker nimajo materialne re-
ference, ne morejo biti nepravilno uporabljeni; ne zatrjujejo ničesar, niso
podvrženi pogojem resničnosti in uhajajo vsakršnemu zanikanju.«
126
