Page 124 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 124
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
Nenazadnje so modne tudi strgane hlače ali majice, gre torej le za širjenje
»raztrganosti« na nove artikle. Ob tem so se seveda pojavili tudi nasveti,
kako privarčevati tistih 160 evrov, nemudoma so se na platformi YouTube
pojavili tutoriali Do It Yourself (amie_erica 2020).
Mimogrede, modna hiša Gucci je kakšen mesec pred strganimi hlačni-
mi nogavicami na tržišče lansirala tudi kavbojke z madeži trave (»Gucci Is
Selling Distressed Jeans With Grass Stains For $765« 2020). Zelo verjetno
lahko pričakujemo še nadaljnje širjenje »raztrganosti«, »spranosti«, »zama-
zanosti«. Ali se bodo tovrstne modne značilnosti zadržale le na področju
specifičnih oblačilnih artiklov? Če upoštevamo, da gre pri materialni po-
trošnji in uporabi tehnologij tudi za procese posvajanja ter apropriiranja
rab, ko novejša tehnološka sredstva posvojijo določene funkcionalnosti ali
rabe (in pomene) starejših tehnologij, lahko predpostavljamo, da ima tudi
tako širjenje raztrganosti določen rob, preko katerega ne gre. Ali se bo torej
širjenje »poškodovanosti« kot elementa modnosti nekje ustavilo? Ali lahko
nemara vklopimo še malo domišljije in si predstavljamo, da bodo na tržišče
pričeli prihajati povsem novi »karambolirani«, »podrajsani« avtomobili? V
tem primeru bodo proizvajalci morali le poskrbeti, da se »poškodbe« na
oblačilih ali avtomobilih ne bi širile naprej, natrgane hlačne nogavice se ne
smejo še naprej trgati, »popraskan« avto pa mora biti ustrezno obdelan, da
se prepreči rjavenje. Danes tak scenarij deluje nenavadno, če pa upošteva-
mo vse hitrejši obrat kriterijev modnosti, pa lahko nemara napovemo, da
bomo vse pogosteje hodili naokoli raztrgani in zamazani, se vozili v popra-
skanih in vdrtih avtomobilih . . . in bili modni ter nikakor ne bomo deležni
obsojajočih pogledov. Zelo sproščujoče in celo ekološko. A ta smer nika-
kor ni edino možna. Obstajajo tudi scenariji, ki jih ne poganja sprememba,
ampak vztrajnost in dolgoživost.
Za modo je značilna svojevrstna dialektika izključevanja in vključevanja;
moda mora biti dovolj prepustna, da ohranja proces nenehnega prehaja-
nje med ekskluzivnostjo in inkluzivnostjo. Vselej obstajajo posamezniki,
ki skušajo ustvariti razlike, torej vlagajo napor oz. delujejo v smeri razlo-
čevanja od obstoječega ali preveč običajnega. Prehajanja pa se ne dogajajo
le na ravni modne ekskluzivnosti in inkluzivnosti. Tovrsten proces lahko
najlažje interpretiramo kot akt kreiranja posameznikove specifičnosti, to-
vrstni potrebi pa s pomočjo potrošniškega tekočega traku oz. »pomičnih
stopnic« sledijo še drugi, ki skušajo sebe umestiti v skupnost hitrih po-
svojiteljev mode, zato lahko modo hkrati vidimo tudi kot dejanje kolektiv-
nosti. Poznamo zgodnje in pozne posvojitelje mode, nekateri pa se sploh
ne priključijo temu procesu. Vselej obstajajo tudi posamezniki, ki skušajo
124
Nenazadnje so modne tudi strgane hlače ali majice, gre torej le za širjenje
»raztrganosti« na nove artikle. Ob tem so se seveda pojavili tudi nasveti,
kako privarčevati tistih 160 evrov, nemudoma so se na platformi YouTube
pojavili tutoriali Do It Yourself (amie_erica 2020).
Mimogrede, modna hiša Gucci je kakšen mesec pred strganimi hlačni-
mi nogavicami na tržišče lansirala tudi kavbojke z madeži trave (»Gucci Is
Selling Distressed Jeans With Grass Stains For $765« 2020). Zelo verjetno
lahko pričakujemo še nadaljnje širjenje »raztrganosti«, »spranosti«, »zama-
zanosti«. Ali se bodo tovrstne modne značilnosti zadržale le na področju
specifičnih oblačilnih artiklov? Če upoštevamo, da gre pri materialni po-
trošnji in uporabi tehnologij tudi za procese posvajanja ter apropriiranja
rab, ko novejša tehnološka sredstva posvojijo določene funkcionalnosti ali
rabe (in pomene) starejših tehnologij, lahko predpostavljamo, da ima tudi
tako širjenje raztrganosti določen rob, preko katerega ne gre. Ali se bo torej
širjenje »poškodovanosti« kot elementa modnosti nekje ustavilo? Ali lahko
nemara vklopimo še malo domišljije in si predstavljamo, da bodo na tržišče
pričeli prihajati povsem novi »karambolirani«, »podrajsani« avtomobili? V
tem primeru bodo proizvajalci morali le poskrbeti, da se »poškodbe« na
oblačilih ali avtomobilih ne bi širile naprej, natrgane hlačne nogavice se ne
smejo še naprej trgati, »popraskan« avto pa mora biti ustrezno obdelan, da
se prepreči rjavenje. Danes tak scenarij deluje nenavadno, če pa upošteva-
mo vse hitrejši obrat kriterijev modnosti, pa lahko nemara napovemo, da
bomo vse pogosteje hodili naokoli raztrgani in zamazani, se vozili v popra-
skanih in vdrtih avtomobilih . . . in bili modni ter nikakor ne bomo deležni
obsojajočih pogledov. Zelo sproščujoče in celo ekološko. A ta smer nika-
kor ni edino možna. Obstajajo tudi scenariji, ki jih ne poganja sprememba,
ampak vztrajnost in dolgoživost.
Za modo je značilna svojevrstna dialektika izključevanja in vključevanja;
moda mora biti dovolj prepustna, da ohranja proces nenehnega prehaja-
nje med ekskluzivnostjo in inkluzivnostjo. Vselej obstajajo posamezniki,
ki skušajo ustvariti razlike, torej vlagajo napor oz. delujejo v smeri razlo-
čevanja od obstoječega ali preveč običajnega. Prehajanja pa se ne dogajajo
le na ravni modne ekskluzivnosti in inkluzivnosti. Tovrsten proces lahko
najlažje interpretiramo kot akt kreiranja posameznikove specifičnosti, to-
vrstni potrebi pa s pomočjo potrošniškega tekočega traku oz. »pomičnih
stopnic« sledijo še drugi, ki skušajo sebe umestiti v skupnost hitrih po-
svojiteljev mode, zato lahko modo hkrati vidimo tudi kot dejanje kolektiv-
nosti. Poznamo zgodnje in pozne posvojitelje mode, nekateri pa se sploh
ne priključijo temu procesu. Vselej obstajajo tudi posamezniki, ki skušajo
124
