Page 127 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 127
Še dobro, da obstaja moda, da se nam ni treba ukvarjati s sabo
In kje je tu povezava z začetnim primerom anonimne komunikacije? Ta-
ko kot definiranje anonimne internetne komunikacije kot neresne sproža
določene učinke, pa definiranje praks kot trivialnih in površinskih na podo-
ben način tudi omogoča, da se posameznikove motivacije in strategije pri-
kažejo v izostrenejši sliki. Ko posamezniki določeno prakso razvrednotijo
kot trivialno, ko ji torej pripišejo majhno specifično »težo«, ko jo razumejo
kot zgolj »površinsko nepomembno prakso«, svobodneje povnanjijo svoje
modne motivacije. Če dobi praksa nalepko trivialnosti in nepomembnosti,
se tudi otresemo bremena vtisa, da se močno ukvarjamo s prakso. Če modo
in vsakdanje oblačenje razumemo kot trivialno in odvečno, če ju torej sta-
tusno degradiramo, nam to omogoča, da prikrijemo temeljnejše motivacije
(biti všečen, biti »in«, pokazati statusno superiornost v razmerju do dru-
gih). Motivacije lahko skrijemo sami pred seboj pa tudi pred drugimi, češ
»z oblačenjem se komajda ukvarjam, to so nepomembne stvari«. Statusna
degradacija oblačenja v sfero trivialnosti kreira vtis, da gre za »naravno«
prakso, v katero posamezniki ne vlagajo posebnega napora, z njo se ko-
majda ukvarjajo. Če prakso degradiramo in razvrednotimo, se s tem tudi
lažje otresemo bremena ali podobe intencionalnosti, torej lahko izjavimo
nekaj v stilu: »Tak okus oblačenja imam od vekomaj«, »Tako se pač obla-
čim, drugače se niti ne znam«, »Vozim pač športnega terenca« . . . Ko in če
tovrstne »nepomembne« prakse »pač zgolj izvajamo«, postanejo prakse na-
videzno običajne, »naravne«, s tem pa navidezno odraz naše »nature«. Če
prakso predstavimo kot neposreden odraz nature, pa ji odvzamemo tudi
status intencionalnosti.
Ko torej posamezniki prakse opredelijo kot trivialne oz. nepomembne,
lahko njihove oblačilne prakse delujejo »naravno«, brez kakršnih koli mo-
tivacij. Če so posamezniki »naravni«, so potemtakem manj »potvorjeni«,
»izumetničeni«. S tako konstruirano »naravnostjo« praks se posamezniki
hkrati otresejo motiviranosti ali intencionalnosti »biti moden« in prakse
tesneje povežejo s svojo lastno »naravo«. Pomenljivo je tudi to, da posa-
mezniki z atributi modnosti (= trivialnosti in nepomembnosti) največkrat
označujejo prakse, ki jih izvajajo drugi posamezniki, kar je spet strategija,
s pomočjo katere se ni treba soočiti z lastnimi modnimi praksami. Nekate-
ri pohajkujejo po trgovinah z oblačili, drugi zelo zavzeto spremljajo tren-
de na področju avtomobilske industrije. Le zakaj bi bila modnost rezervi-
rana le za en segment vsakdanjih praks, ko pa so motivacije lahko dokaj
podobne. Razlog lahko poiščemo v že omenjenem klasificiranju in kate-
goriziranju v stilu uporabno/neuporabno, racionalno/neracionalno, povr-
šinsko/globinsko. Ta binarna označevanja se vselej uporabljajo na perfor-
127
In kje je tu povezava z začetnim primerom anonimne komunikacije? Ta-
ko kot definiranje anonimne internetne komunikacije kot neresne sproža
določene učinke, pa definiranje praks kot trivialnih in površinskih na podo-
ben način tudi omogoča, da se posameznikove motivacije in strategije pri-
kažejo v izostrenejši sliki. Ko posamezniki določeno prakso razvrednotijo
kot trivialno, ko ji torej pripišejo majhno specifično »težo«, ko jo razumejo
kot zgolj »površinsko nepomembno prakso«, svobodneje povnanjijo svoje
modne motivacije. Če dobi praksa nalepko trivialnosti in nepomembnosti,
se tudi otresemo bremena vtisa, da se močno ukvarjamo s prakso. Če modo
in vsakdanje oblačenje razumemo kot trivialno in odvečno, če ju torej sta-
tusno degradiramo, nam to omogoča, da prikrijemo temeljnejše motivacije
(biti všečen, biti »in«, pokazati statusno superiornost v razmerju do dru-
gih). Motivacije lahko skrijemo sami pred seboj pa tudi pred drugimi, češ
»z oblačenjem se komajda ukvarjam, to so nepomembne stvari«. Statusna
degradacija oblačenja v sfero trivialnosti kreira vtis, da gre za »naravno«
prakso, v katero posamezniki ne vlagajo posebnega napora, z njo se ko-
majda ukvarjajo. Če prakso degradiramo in razvrednotimo, se s tem tudi
lažje otresemo bremena ali podobe intencionalnosti, torej lahko izjavimo
nekaj v stilu: »Tak okus oblačenja imam od vekomaj«, »Tako se pač obla-
čim, drugače se niti ne znam«, »Vozim pač športnega terenca« . . . Ko in če
tovrstne »nepomembne« prakse »pač zgolj izvajamo«, postanejo prakse na-
videzno običajne, »naravne«, s tem pa navidezno odraz naše »nature«. Če
prakso predstavimo kot neposreden odraz nature, pa ji odvzamemo tudi
status intencionalnosti.
Ko torej posamezniki prakse opredelijo kot trivialne oz. nepomembne,
lahko njihove oblačilne prakse delujejo »naravno«, brez kakršnih koli mo-
tivacij. Če so posamezniki »naravni«, so potemtakem manj »potvorjeni«,
»izumetničeni«. S tako konstruirano »naravnostjo« praks se posamezniki
hkrati otresejo motiviranosti ali intencionalnosti »biti moden« in prakse
tesneje povežejo s svojo lastno »naravo«. Pomenljivo je tudi to, da posa-
mezniki z atributi modnosti (= trivialnosti in nepomembnosti) največkrat
označujejo prakse, ki jih izvajajo drugi posamezniki, kar je spet strategija,
s pomočjo katere se ni treba soočiti z lastnimi modnimi praksami. Nekate-
ri pohajkujejo po trgovinah z oblačili, drugi zelo zavzeto spremljajo tren-
de na področju avtomobilske industrije. Le zakaj bi bila modnost rezervi-
rana le za en segment vsakdanjih praks, ko pa so motivacije lahko dokaj
podobne. Razlog lahko poiščemo v že omenjenem klasificiranju in kate-
goriziranju v stilu uporabno/neuporabno, racionalno/neracionalno, povr-
šinsko/globinsko. Ta binarna označevanja se vselej uporabljajo na perfor-
127
