Page 18 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 18
o napravimo kaj z oblekami (in one z nami)
Komunikacija kot temeljna kulturna praksa, kot praksa izmenjevanja
znakov, obsega najrazličnejše vidike vsakdanjega življenja. Skozi komuni-
kacijo in v komunikaciji kultura tudi vzpostavlja, obnavlja, reproducira ter
končno redefinira ključna razsežja, o katerih razmišljajo pripadniki kultu-
re. Skorajda odvečna je ugotovitev, da komuniciramo tako verbalno kot
neverbalno; obstaja veliko različnih pripomočkov, preko katerih si tvori-
mo vtise o sebi in sogovorcih, preko različnih jezikovnih in nejezikovnih
znakov si posredujemo znake takšnega ali drugačnega bogastva, izposta-
vljamo svoje kompetence, hvalimo ali grajamo sogovorca. Pravzaprav vse-
lej komuniciramo; tudi tišina ima komunikacijsko vrednost (Watzlawick,
Beavin Bavelas in Jackson 1967, 30), saj lahko še ostreje ali pa trpkeje za-
reže v prostor.² Aktivnost ali neaktivnost, besede ali tišina, vse ima torej
sporočilno vrednost. Takoj, ko smo v senzorni orbiti druge osebe, nasto-
pi komuniciranje. Vsekakor komuniciramo tudi s pomočjo vizualnih sred-
stev. Sodobna družba obožuje vizualne znake, preko katerih tudi izredno
gosto posreduje najrazličnejše informacije. Vizualno komuniciranje je bi-
lo seveda navzoče tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, danes gre le za
izdatnejšo tehnološko opremljenost in s tem širši obseg komunikacijskih
kanalov posameznikov.
Dandanes se je uveljavila krilatica, da živimo v obdobju, ki je nasičeno z
vizualnimi podobami, ko, denimo, prenekateri posameznik ali posamezni-
ca skuša s pomočjo vse sofisticiranejših komunikacijskih naprav zabeleži-
ti in obeležiti svoja stanja, oblačilne oprave, bolj ali manj izjemne dogod-
ke. Profili različnih družbenih medijev (denimo Instagrama) so obteženi s
fotografijami, ki postajajo ključna komunikacijska sredstva; z njimi posa-
mezniki izpričujejo, kaj se jim dogaja, in zlasti, »da se jim dogaja«. Foto-
grafije, ki jih posamezniki nenehno objavljajo na svojih profilih, so tvorci
vizualnega komuniciranja, tovrstne fotografije so privzele funkcijo govo-
ra. S fotografijami izpričujemo svojo navzočnost, da smo »tukaj in zdaj«.
Preko profilov lahko posamezniki konstruirajo podobo akterjev nenehne-
ga dogajanja, saj se lahko informacije in fotografije stalno urejajo, dodaja-
jo, »fotošopingirajo«. Na profilih družbenih medijev je treba biti nenehno
v trendu, ali pa vsaj nakazati, da je sprememba edina stalnica sodobnega
slehernika, da torej nisi izpadel iz igre.
Splošneje rečeno je celotno potrošništvo delno zasnovano na načelu ra-
² Gre za metakomunikacijski aksiom pragmatike komunikacije, ki se enostavno glasi: »One
cannot not communicate.« O temeljnih aksiomih komuniciranja gl. Watzlawick, Beavin Ba-
velas in Jackson (1967, 30–32).
18
Komunikacija kot temeljna kulturna praksa, kot praksa izmenjevanja
znakov, obsega najrazličnejše vidike vsakdanjega življenja. Skozi komuni-
kacijo in v komunikaciji kultura tudi vzpostavlja, obnavlja, reproducira ter
končno redefinira ključna razsežja, o katerih razmišljajo pripadniki kultu-
re. Skorajda odvečna je ugotovitev, da komuniciramo tako verbalno kot
neverbalno; obstaja veliko različnih pripomočkov, preko katerih si tvori-
mo vtise o sebi in sogovorcih, preko različnih jezikovnih in nejezikovnih
znakov si posredujemo znake takšnega ali drugačnega bogastva, izposta-
vljamo svoje kompetence, hvalimo ali grajamo sogovorca. Pravzaprav vse-
lej komuniciramo; tudi tišina ima komunikacijsko vrednost (Watzlawick,
Beavin Bavelas in Jackson 1967, 30), saj lahko še ostreje ali pa trpkeje za-
reže v prostor.² Aktivnost ali neaktivnost, besede ali tišina, vse ima torej
sporočilno vrednost. Takoj, ko smo v senzorni orbiti druge osebe, nasto-
pi komuniciranje. Vsekakor komuniciramo tudi s pomočjo vizualnih sred-
stev. Sodobna družba obožuje vizualne znake, preko katerih tudi izredno
gosto posreduje najrazličnejše informacije. Vizualno komuniciranje je bi-
lo seveda navzoče tudi v preteklih zgodovinskih obdobjih, danes gre le za
izdatnejšo tehnološko opremljenost in s tem širši obseg komunikacijskih
kanalov posameznikov.
Dandanes se je uveljavila krilatica, da živimo v obdobju, ki je nasičeno z
vizualnimi podobami, ko, denimo, prenekateri posameznik ali posamezni-
ca skuša s pomočjo vse sofisticiranejših komunikacijskih naprav zabeleži-
ti in obeležiti svoja stanja, oblačilne oprave, bolj ali manj izjemne dogod-
ke. Profili različnih družbenih medijev (denimo Instagrama) so obteženi s
fotografijami, ki postajajo ključna komunikacijska sredstva; z njimi posa-
mezniki izpričujejo, kaj se jim dogaja, in zlasti, »da se jim dogaja«. Foto-
grafije, ki jih posamezniki nenehno objavljajo na svojih profilih, so tvorci
vizualnega komuniciranja, tovrstne fotografije so privzele funkcijo govo-
ra. S fotografijami izpričujemo svojo navzočnost, da smo »tukaj in zdaj«.
Preko profilov lahko posamezniki konstruirajo podobo akterjev nenehne-
ga dogajanja, saj se lahko informacije in fotografije stalno urejajo, dodaja-
jo, »fotošopingirajo«. Na profilih družbenih medijev je treba biti nenehno
v trendu, ali pa vsaj nakazati, da je sprememba edina stalnica sodobnega
slehernika, da torej nisi izpadel iz igre.
Splošneje rečeno je celotno potrošništvo delno zasnovano na načelu ra-
² Gre za metakomunikacijski aksiom pragmatike komunikacije, ki se enostavno glasi: »One
cannot not communicate.« O temeljnih aksiomih komuniciranja gl. Watzlawick, Beavin Ba-
velas in Jackson (1967, 30–32).
18
