Page 134 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 134
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
obleka je koža, ki situacijsko nabrekne v preobleko, torej v gubo (npr., las-
je nabreknejo v alonžo, krilo v krinolino ipd.), da bi se ta že v naslednjem
trenutku lahko spet poravnala, torej povrnila v »naravno stanje«, to je v
stanje obleke, s čimer se šele ostro zariše razlika v družbeni funkciji med
obleko in preobleko. Še več, preobleka, kolikor jo imamo za gubo, je vselej
že ugledana kot nekaj, pod čemer se skriva »prava obleka«, »avtentična vse-
bina«. S preobleko se šele ovemo binarne opozicije med tem, kar navidezno
odskoči od telesa in postane njegova guba, in tistim, kar se telesu domnev-
no avtentično prilega in dobi status obleke. Paradoksno, preobleka je šele
tista, ki markira modno dejstvo, da je obleka tista, ki se zares realizira v
telesu, zaradi česar telo samo postane, lacanovsko rečeno, realno obleke.
Sleherni preobleki namreč predhodi obleka, četudi le zamišljena. Ni torej
telo tisto, ki realizira preobleko, ampak se obleka naturalistično, organici-
stično in esencialistično realizira v telesu do te mere, da telo preobleke vse-
lej že gledamo kot nekaj začasnega, situacijskega, priložnostnega, odrske-
ga, netrajnega, izumetničenega, nenaravnega, grotesknega, kostumskega,
karnevalskega, maškaradnega.
V čem je komičnost, neresnost preobleke? Ravno v tem, da se vidi, da se
ne prilega telesu, ne prilega se nositelju. Preobleka imitira obleko na tako
stilistično nepopoln način, da lahko vsi v občinstvu, razen likov na odru
seveda, ki morajo ostati zainteresirano slepi za prevaro, vidijo, da izpod
preobleke kuka prava »obleka« v obliki telesa; torej obleka, ki je zamišlje-
na kot obleka, čeprav v resnici skozi preobleko vselej že vidimo telo, ki ga
preobleka potvarja. Preobleka je sprejemljiva za občinstvo, če funkcioni-
ra na način, da samo sebe vseskozi komunikacijsko spodnaša kot obleka.
Preobleka je obleka, ki ji ne uspe postati obleka. Je psevdoobleka, torej ko-
stum, ki ni nič drugega kot namerno spodletela obleka, ki deluje komič-
no zato, ker ne deluje ogrožajoče, saj je nihče ne jemlje zares. Tisti, ki pa
jo, prav zato delujejo smešni. Lahko bi rekli, da je razmerje med obleko in
preobleko v tem primeru podobno razmerju med obrazom in masko. Tudi
maskam se smejimo, saj jih ne jemljemo zares. Po Bahtinu (2008) je ma-
ska sredstvo za transformacijo posameznika. Tako kakor preobleka tudi
maska nastopa kot produkcija smehovne, karnevalske oz. odrske identite-
te. Pionirka kulturnih študijev na področju mode Efrat Tseëlon v esejih o
maškaradi izpostavi dvojno naravo maske kot identitete: na eni strani ma-
ska služi temu, da se zakrije ali prekrije avtentičnost identitete, na drugi
strani pa preko mnoštva avtentičnih manifestacij ohranja raznolikost na-
ših identitet (Tseëlon 2003 v M. Fajt 2014, 348). Skratka, paradoks maske
je, da pozornost pritegne ravno s tem, ko skuša nekaj skriti. Namesto da bi
134
obleka je koža, ki situacijsko nabrekne v preobleko, torej v gubo (npr., las-
je nabreknejo v alonžo, krilo v krinolino ipd.), da bi se ta že v naslednjem
trenutku lahko spet poravnala, torej povrnila v »naravno stanje«, to je v
stanje obleke, s čimer se šele ostro zariše razlika v družbeni funkciji med
obleko in preobleko. Še več, preobleka, kolikor jo imamo za gubo, je vselej
že ugledana kot nekaj, pod čemer se skriva »prava obleka«, »avtentična vse-
bina«. S preobleko se šele ovemo binarne opozicije med tem, kar navidezno
odskoči od telesa in postane njegova guba, in tistim, kar se telesu domnev-
no avtentično prilega in dobi status obleke. Paradoksno, preobleka je šele
tista, ki markira modno dejstvo, da je obleka tista, ki se zares realizira v
telesu, zaradi česar telo samo postane, lacanovsko rečeno, realno obleke.
Sleherni preobleki namreč predhodi obleka, četudi le zamišljena. Ni torej
telo tisto, ki realizira preobleko, ampak se obleka naturalistično, organici-
stično in esencialistično realizira v telesu do te mere, da telo preobleke vse-
lej že gledamo kot nekaj začasnega, situacijskega, priložnostnega, odrske-
ga, netrajnega, izumetničenega, nenaravnega, grotesknega, kostumskega,
karnevalskega, maškaradnega.
V čem je komičnost, neresnost preobleke? Ravno v tem, da se vidi, da se
ne prilega telesu, ne prilega se nositelju. Preobleka imitira obleko na tako
stilistično nepopoln način, da lahko vsi v občinstvu, razen likov na odru
seveda, ki morajo ostati zainteresirano slepi za prevaro, vidijo, da izpod
preobleke kuka prava »obleka« v obliki telesa; torej obleka, ki je zamišlje-
na kot obleka, čeprav v resnici skozi preobleko vselej že vidimo telo, ki ga
preobleka potvarja. Preobleka je sprejemljiva za občinstvo, če funkcioni-
ra na način, da samo sebe vseskozi komunikacijsko spodnaša kot obleka.
Preobleka je obleka, ki ji ne uspe postati obleka. Je psevdoobleka, torej ko-
stum, ki ni nič drugega kot namerno spodletela obleka, ki deluje komič-
no zato, ker ne deluje ogrožajoče, saj je nihče ne jemlje zares. Tisti, ki pa
jo, prav zato delujejo smešni. Lahko bi rekli, da je razmerje med obleko in
preobleko v tem primeru podobno razmerju med obrazom in masko. Tudi
maskam se smejimo, saj jih ne jemljemo zares. Po Bahtinu (2008) je ma-
ska sredstvo za transformacijo posameznika. Tako kakor preobleka tudi
maska nastopa kot produkcija smehovne, karnevalske oz. odrske identite-
te. Pionirka kulturnih študijev na področju mode Efrat Tseëlon v esejih o
maškaradi izpostavi dvojno naravo maske kot identitete: na eni strani ma-
ska služi temu, da se zakrije ali prekrije avtentičnost identitete, na drugi
strani pa preko mnoštva avtentičnih manifestacij ohranja raznolikost na-
ših identitet (Tseëlon 2003 v M. Fajt 2014, 348). Skratka, paradoks maske
je, da pozornost pritegne ravno s tem, ko skuša nekaj skriti. Namesto da bi
134
