Page 135 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 135
Oblačenje in preoblačenje
zamaskiranca naredila nevidnega, neopaznega, nezaznavnega, ga v resnici
v tej nameri že spodkoplje in mu nadene izstopajoč, pozornost zbujajoč vi-
dez (Heyl 2001, 134, v M. Fajt 2014, 348). Maska naj bi zamaskiranca zaprla
v oklep lastne zasebnosti, intimnosti in resnice, v resnici pa ga javno raz-
krije v njegovi prenarejenosti, predrugačenosti, preoblečenosti. Preobleka
in maska rušita »naravni red« obleke in obraza, hkrati pa ravno s tem, ko
ga rušita, že vzpostavljata pogoje, v katerih smo vselej zmožni prepoznati
razliko med oblečenim in preoblečenim, zakrinkanim in razkrinkanim, za-
kritim in razkritim. Preobleka in maska nam šele omogočata, da se lahko
ovemo meja »naravnega reda« našega naličenja in oblačenja.
Toda če v Così fan tutte pride v ospredje zamenjava preoblek med statu-
sno enakimi in izmenljivimi liki, imamo v zadnjem dejanju Figarove svat-
be in v prvi polovici drugega dejanja Don Giovannija opraviti z zmešnjavo
preoblek za zamenjavo med grofico ter njeno služabnico Susanno in med
gospodarjem Don Giovannijem ter oprodo Leporellom. V očitni fascinaciji
nad preoblekami gre Così fan tutte še korak dlje, ko pokaže, da je z ustrezno
preobleko mogoče zamenjati ne le družbeni status ali etnično pripadnost,
ampak tudi spol. Služabnica Despina svoje koloraturne note (nemara so
njena prava vokalna »obleka«) na koncu prvega dejanja zamenja s preoble-
ko v zdravnika, na koncu drugega pa v notarja, skratka, v kar dva nosilca
maskulinega intelektualizma. Despina s preobleko pravzaprav ne spreme-
ni le spola, ampak tudi poklic in status, iz podrejenke se pretvori v Go-
spodarja, v zastopnico vednosti in zakona. Dolar pravi, da je izza tako po-
gostega imbroglia preoblek tičalo razsvetljensko »prevrednotenje vrednot«:
dovolj je, da gospod in hlapec, grofica in spletična zamenjata obleki, pa se
njun družbeni status v hipu zamenja. »Obleka naredi človeka«:⁴ odtujeni
in sprevrnjeni družbeni red jemlje preobleko, to imaginarno podobo člo-
veka, za merilo, ne pa intrinzične vrednosti človeka, »dekadenten« druž-
⁴ To ni le jezikovna fraza, ampak ideološka formacija, katere diskurziven značaj fraze ali kar
pregovora je dokaz več, da fraza producira in reproducira predstave o oblačenju ter hkra-
ti nekaj, kar oblačenje samo zaobide ali ga presega. Ravno kot ideološka formacija pa nas
bi morala še bolj iritirati, saj razkriva, kakor daje vedeti Marjorie Garber v uvodu knjige
Vested Interests (1997, 1–17), da je ena izmed najbolj uporabljenih in cenjenih fraz v resni-
ci kulturno ter zgodovinsko majava predpostavka o oblačilih. Fraza producira oblačilne in
psevdooblačilne učinke, obenem pa je rezultat oblačilnih in psevdooblačilnih logik. Njene
logike imponirajo, kako obleka ustvarja človeka (torej kulturo oblačenja), njeni učinki pa,
kako človek (torej kultura oblačenja) ustvarja obleko. Logika in učinek te fraze sta »dve plati
istega kovanca«, ki ju ne gre razumeti kot popolnoma ločenih ali ločljivih, temveč kot zrca-
ljene druga v drugi, četudi morda delujeta druga mimo ali preko druge, sprožata kulturne
tesnobe, izzivata ali celo izpodbijata skladno in normativno »oblečene interese«.
135
zamaskiranca naredila nevidnega, neopaznega, nezaznavnega, ga v resnici
v tej nameri že spodkoplje in mu nadene izstopajoč, pozornost zbujajoč vi-
dez (Heyl 2001, 134, v M. Fajt 2014, 348). Maska naj bi zamaskiranca zaprla
v oklep lastne zasebnosti, intimnosti in resnice, v resnici pa ga javno raz-
krije v njegovi prenarejenosti, predrugačenosti, preoblečenosti. Preobleka
in maska rušita »naravni red« obleke in obraza, hkrati pa ravno s tem, ko
ga rušita, že vzpostavljata pogoje, v katerih smo vselej zmožni prepoznati
razliko med oblečenim in preoblečenim, zakrinkanim in razkrinkanim, za-
kritim in razkritim. Preobleka in maska nam šele omogočata, da se lahko
ovemo meja »naravnega reda« našega naličenja in oblačenja.
Toda če v Così fan tutte pride v ospredje zamenjava preoblek med statu-
sno enakimi in izmenljivimi liki, imamo v zadnjem dejanju Figarove svat-
be in v prvi polovici drugega dejanja Don Giovannija opraviti z zmešnjavo
preoblek za zamenjavo med grofico ter njeno služabnico Susanno in med
gospodarjem Don Giovannijem ter oprodo Leporellom. V očitni fascinaciji
nad preoblekami gre Così fan tutte še korak dlje, ko pokaže, da je z ustrezno
preobleko mogoče zamenjati ne le družbeni status ali etnično pripadnost,
ampak tudi spol. Služabnica Despina svoje koloraturne note (nemara so
njena prava vokalna »obleka«) na koncu prvega dejanja zamenja s preoble-
ko v zdravnika, na koncu drugega pa v notarja, skratka, v kar dva nosilca
maskulinega intelektualizma. Despina s preobleko pravzaprav ne spreme-
ni le spola, ampak tudi poklic in status, iz podrejenke se pretvori v Go-
spodarja, v zastopnico vednosti in zakona. Dolar pravi, da je izza tako po-
gostega imbroglia preoblek tičalo razsvetljensko »prevrednotenje vrednot«:
dovolj je, da gospod in hlapec, grofica in spletična zamenjata obleki, pa se
njun družbeni status v hipu zamenja. »Obleka naredi človeka«:⁴ odtujeni
in sprevrnjeni družbeni red jemlje preobleko, to imaginarno podobo člo-
veka, za merilo, ne pa intrinzične vrednosti človeka, »dekadenten« druž-
⁴ To ni le jezikovna fraza, ampak ideološka formacija, katere diskurziven značaj fraze ali kar
pregovora je dokaz več, da fraza producira in reproducira predstave o oblačenju ter hkra-
ti nekaj, kar oblačenje samo zaobide ali ga presega. Ravno kot ideološka formacija pa nas
bi morala še bolj iritirati, saj razkriva, kakor daje vedeti Marjorie Garber v uvodu knjige
Vested Interests (1997, 1–17), da je ena izmed najbolj uporabljenih in cenjenih fraz v resni-
ci kulturno ter zgodovinsko majava predpostavka o oblačilih. Fraza producira oblačilne in
psevdooblačilne učinke, obenem pa je rezultat oblačilnih in psevdooblačilnih logik. Njene
logike imponirajo, kako obleka ustvarja človeka (torej kulturo oblačenja), njeni učinki pa,
kako človek (torej kultura oblačenja) ustvarja obleko. Logika in učinek te fraze sta »dve plati
istega kovanca«, ki ju ne gre razumeti kot popolnoma ločenih ali ločljivih, temveč kot zrca-
ljene druga v drugi, četudi morda delujeta druga mimo ali preko druge, sprožata kulturne
tesnobe, izzivata ali celo izpodbijata skladno in normativno »oblečene interese«.
135
