Page 138 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 138
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
nekaj, kar je bilo iz božjega raja pregnano, namreč figov list, kasneje sama
instalirala in institucionalizirala kot obliko kozmetične »kultivacije« telesa
na freskah Sikstinske kapele.⁸ Skratka, najprej je figov list izgnan iz biblič-
nega stvarstva, nato pa je pripeljan nazaj, in to spet v samo središče tu-
zemskega božjega stvarstva, to je v Vatikan, v simbolno srce apropriacije,
reapropriacije, reprodukcije in eksploatacije bibličnega stvarstva.
Toda prava modna kontroverza sledi šele z božjo intervencijo, ki proizve-
de prvo preobleko človeka, in potemtakem prvo modno ortodoksijo. Prva
človeka sta se komaj oblekla in že se morata preobleči, da bi ustrezala redu
raja. Njun izgon iz raja v večnost tuzemskega minevanja je torej pospre-
mljen z bremenom prve preobleke in s tem s prvim dolgom do obleke, ki
je ostala v raju. Moda predstavlja prvi padec človeka v specifično ideološko
formo preobleke, je prvi poraz čiste, prvinske, rajske narave človeka, njego-
ve golote, ki mora biti prekrita, predelana v božji, torej kulturni izdelek. Vse
odtlej se človek, in to rečemo precej antidoktrinarno, ne more rešiti tega
diviniziranega bibličnega in moralnega imperativa, da je treba grešno golo-
to⁹ transfunkcionalizirati, to je, da se smoter in smisel oblačenja prevede iz
potrebe v željo. To je ključ transfunkcionalistične ideologije božjega posega
v človeka, zaradi katere se funkcionalna vrednost zaščite telesa pretvori v
simbolno vrednost zakrivanja greha samega. Lévi-straussovsko¹⁰ rečeno,
gre za prvi simbolni spopad nature in kulture, v katerem se natura kulti-
vira in prekultivira v novo naturo, ki tako postane nova naravna podoba
človeka, to je oblečen človek. Toda zmaga kulture obleke (torej preobleke)
nad naturo golote (kot obleke) je bila že v bibličnih časih dosežena na pod-
lagi precej neusmiljene paternalistične lekcije iz »strateške komunikacije«
Boga s človekom, s katero človek dobi prvi modni nasvet in prvo modno in-
⁸ Denimo v primeru Michelangelove impozantne Poslednje sodbe (1536–1541). Gole figure so
vatikansko cerkveno nomenklaturo tako motile, da so slikarju ukazali, naj umetnino uni-
či ali pa popravi, na kar je odgovoril: »Naredite ta svet primeren, potem pa mu bo slika
sledila.« Po »kampanji s figovimi listi«, ki so jo vodili nekateri kardinali in monsinjorji, je
papež Pij i v. v petdesetih letih ukazal prekritje genitalij in spornih delov teles s predpa-
snički ter figovimi list. Toda zgražanje zaradi golote v Sikstinski kapeli se je nadaljevalo še
po tej korekciji. Po Michelangelovi smrti leta 1564 so v Vatikanu za pokritje golote najeli
manerističnega slikarja Danieleja da Volterro, sicer občudovalca Michelangela, ki je sporne
genitalije, zadnjice in boke ovil v nežne draperije.
⁹ Mar niso pravoverni indijski džaini dovolj zgovoren primer, kako se da goloto spremeniti v
obleko? Kakor vemo, je obleka zanje že primer tehnologizacije človeka, ki pa ji ortodoksni
džainizem nasprotuje.
¹⁰ Za znano distinkcijo Lévi-Straussove strukturalne antropologije gl. »Culture et nature: La
condition humaine è la lumière de l’anthropologie« (Lévi-Strauss 1981).
138
nekaj, kar je bilo iz božjega raja pregnano, namreč figov list, kasneje sama
instalirala in institucionalizirala kot obliko kozmetične »kultivacije« telesa
na freskah Sikstinske kapele.⁸ Skratka, najprej je figov list izgnan iz biblič-
nega stvarstva, nato pa je pripeljan nazaj, in to spet v samo središče tu-
zemskega božjega stvarstva, to je v Vatikan, v simbolno srce apropriacije,
reapropriacije, reprodukcije in eksploatacije bibličnega stvarstva.
Toda prava modna kontroverza sledi šele z božjo intervencijo, ki proizve-
de prvo preobleko človeka, in potemtakem prvo modno ortodoksijo. Prva
človeka sta se komaj oblekla in že se morata preobleči, da bi ustrezala redu
raja. Njun izgon iz raja v večnost tuzemskega minevanja je torej pospre-
mljen z bremenom prve preobleke in s tem s prvim dolgom do obleke, ki
je ostala v raju. Moda predstavlja prvi padec človeka v specifično ideološko
formo preobleke, je prvi poraz čiste, prvinske, rajske narave človeka, njego-
ve golote, ki mora biti prekrita, predelana v božji, torej kulturni izdelek. Vse
odtlej se človek, in to rečemo precej antidoktrinarno, ne more rešiti tega
diviniziranega bibličnega in moralnega imperativa, da je treba grešno golo-
to⁹ transfunkcionalizirati, to je, da se smoter in smisel oblačenja prevede iz
potrebe v željo. To je ključ transfunkcionalistične ideologije božjega posega
v človeka, zaradi katere se funkcionalna vrednost zaščite telesa pretvori v
simbolno vrednost zakrivanja greha samega. Lévi-straussovsko¹⁰ rečeno,
gre za prvi simbolni spopad nature in kulture, v katerem se natura kulti-
vira in prekultivira v novo naturo, ki tako postane nova naravna podoba
človeka, to je oblečen človek. Toda zmaga kulture obleke (torej preobleke)
nad naturo golote (kot obleke) je bila že v bibličnih časih dosežena na pod-
lagi precej neusmiljene paternalistične lekcije iz »strateške komunikacije«
Boga s človekom, s katero človek dobi prvi modni nasvet in prvo modno in-
⁸ Denimo v primeru Michelangelove impozantne Poslednje sodbe (1536–1541). Gole figure so
vatikansko cerkveno nomenklaturo tako motile, da so slikarju ukazali, naj umetnino uni-
či ali pa popravi, na kar je odgovoril: »Naredite ta svet primeren, potem pa mu bo slika
sledila.« Po »kampanji s figovimi listi«, ki so jo vodili nekateri kardinali in monsinjorji, je
papež Pij i v. v petdesetih letih ukazal prekritje genitalij in spornih delov teles s predpa-
snički ter figovimi list. Toda zgražanje zaradi golote v Sikstinski kapeli se je nadaljevalo še
po tej korekciji. Po Michelangelovi smrti leta 1564 so v Vatikanu za pokritje golote najeli
manerističnega slikarja Danieleja da Volterro, sicer občudovalca Michelangela, ki je sporne
genitalije, zadnjice in boke ovil v nežne draperije.
⁹ Mar niso pravoverni indijski džaini dovolj zgovoren primer, kako se da goloto spremeniti v
obleko? Kakor vemo, je obleka zanje že primer tehnologizacije človeka, ki pa ji ortodoksni
džainizem nasprotuje.
¹⁰ Za znano distinkcijo Lévi-Straussove strukturalne antropologije gl. »Culture et nature: La
condition humaine è la lumière de l’anthropologie« (Lévi-Strauss 1981).
138
