Page 137 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 137
Mitološka konstitucija mode
bolj, čim bolj nas uspe prevarati, in kjer smo lahko najbolj prevarani, tam se
skriva največji potencial za modno komuniciranje. Tako kakor nekoč tudi
danes potrebujemo preobleko, da bi se ovedli učinkov obleke. Še več, preo-
bleko potrebujemo, da bi se ovedli učinkov »nasebnosti«, ki jih ima oblačilo
na telo, življenjski stil na osebo, zunanjost na notranjost, površina na glo-
bino, družbena periferija sebstva na posameznikov ali posamezničin cen-
ter sebstva.
Mitološka konstitucija mode
Pri tem imamo en sam cilj, to je pokazati, kako ima »naravno stanje« oble-
ke kot metaortodoksija vsega našega ortodoksnega oblačenja, slačenja in
preoblačenja v resnici mitološki ali vsaj psevdomitološki izvor, torej svoje
kulturno ozadje, svojo družbeno skonstruiranost, svojo zgodovinsko kon-
stitucijo. V prejšnjih odstavkih smo se že nekajkrat sklicali na nosilno frazo
»obleka naredi človeka«, za katero pa menimo, da jo je treba razumeti v ide-
ološki funkciji, a ne le današnjega časa, ampak kar bibličnih razsežnosti. Na
začetku Prve Mojzesove knjige, torej v Genezi, kjer je zabeležen »prvi člove-
kov greh«, je namreč Adamovo in Evino prvo ključno spoznanje to, da sta
naga, kar ju navede na to, da se morata obleči (1 Mz 3:7). Morda presene-
tljivo za koga, a rajsko spoznanje je rojstvo mode, tako rekoč njen utemelji-
tveni mit. Tega pa ne bi bilo brez kreacionističnega posega božje instance,
saj ju Gospod Bog obleče v prvo obleko (1 Mz 3:21) in ju tako »naredi za
človeka« (prim. Starc 2014, 328–329). Vir vseh težav v zvezi z modo se torej
nahaja v teh pasusih Biblije, v katere se je vrinila prva moda kot oblika kul-
tivacije in preoblikovanja človeka po »božji podobi«. Še več, v raju človek
dobi prvo kulturno lekcijo, to je, da moda potrebuje strateško komunicira-
nje.⁷ Poanta prvega strateškega komuniciranja v zvezi z modo je, da Bogu
uspe prva človeka prepričati ne le v to, da se oblečeta, ampak v sam smisel
in nujnost oblačenja. Toda v tem načrtnem komunikacijskem dejanju za
dosego božjega cilja se zgodi tudi že prva neljuba modna transgresija. Bog
namreč ni zadovoljen s tem, da sta se prva človeka obdala z »oblačilom«
iz figovih listov, se pravi uniseks ekooblačilom iz naravnih materialov, za-
to jima priskrbi pravo oblačilo iz suknja. Adam in Eva sta s svojim prvim
oblačilom, v katerega še ni bila vstavljena intervencija Boga, zagrešila prvo
prevaro, prvi fashion fake, ko sta svojo »obleko«, ki to ni, predstavila kot
obleko. S tega vidika se zdi toliko ironičneje, da je rimskokatoliška cerkev
⁷ O strateškem komuniciranju gl. Hallahan idr. (2007), Fann Thomas in Stephens (2015), No-
thhaft idr. (2018).
137
bolj, čim bolj nas uspe prevarati, in kjer smo lahko najbolj prevarani, tam se
skriva največji potencial za modno komuniciranje. Tako kakor nekoč tudi
danes potrebujemo preobleko, da bi se ovedli učinkov obleke. Še več, preo-
bleko potrebujemo, da bi se ovedli učinkov »nasebnosti«, ki jih ima oblačilo
na telo, življenjski stil na osebo, zunanjost na notranjost, površina na glo-
bino, družbena periferija sebstva na posameznikov ali posamezničin cen-
ter sebstva.
Mitološka konstitucija mode
Pri tem imamo en sam cilj, to je pokazati, kako ima »naravno stanje« oble-
ke kot metaortodoksija vsega našega ortodoksnega oblačenja, slačenja in
preoblačenja v resnici mitološki ali vsaj psevdomitološki izvor, torej svoje
kulturno ozadje, svojo družbeno skonstruiranost, svojo zgodovinsko kon-
stitucijo. V prejšnjih odstavkih smo se že nekajkrat sklicali na nosilno frazo
»obleka naredi človeka«, za katero pa menimo, da jo je treba razumeti v ide-
ološki funkciji, a ne le današnjega časa, ampak kar bibličnih razsežnosti. Na
začetku Prve Mojzesove knjige, torej v Genezi, kjer je zabeležen »prvi člove-
kov greh«, je namreč Adamovo in Evino prvo ključno spoznanje to, da sta
naga, kar ju navede na to, da se morata obleči (1 Mz 3:7). Morda presene-
tljivo za koga, a rajsko spoznanje je rojstvo mode, tako rekoč njen utemelji-
tveni mit. Tega pa ne bi bilo brez kreacionističnega posega božje instance,
saj ju Gospod Bog obleče v prvo obleko (1 Mz 3:21) in ju tako »naredi za
človeka« (prim. Starc 2014, 328–329). Vir vseh težav v zvezi z modo se torej
nahaja v teh pasusih Biblije, v katere se je vrinila prva moda kot oblika kul-
tivacije in preoblikovanja človeka po »božji podobi«. Še več, v raju človek
dobi prvo kulturno lekcijo, to je, da moda potrebuje strateško komunicira-
nje.⁷ Poanta prvega strateškega komuniciranja v zvezi z modo je, da Bogu
uspe prva človeka prepričati ne le v to, da se oblečeta, ampak v sam smisel
in nujnost oblačenja. Toda v tem načrtnem komunikacijskem dejanju za
dosego božjega cilja se zgodi tudi že prva neljuba modna transgresija. Bog
namreč ni zadovoljen s tem, da sta se prva človeka obdala z »oblačilom«
iz figovih listov, se pravi uniseks ekooblačilom iz naravnih materialov, za-
to jima priskrbi pravo oblačilo iz suknja. Adam in Eva sta s svojim prvim
oblačilom, v katerega še ni bila vstavljena intervencija Boga, zagrešila prvo
prevaro, prvi fashion fake, ko sta svojo »obleko«, ki to ni, predstavila kot
obleko. S tega vidika se zdi toliko ironičneje, da je rimskokatoliška cerkev
⁷ O strateškem komuniciranju gl. Hallahan idr. (2007), Fann Thomas in Stephens (2015), No-
thhaft idr. (2018).
137
