Page 136 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 136
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
beni red sodi po izgledu, ne po pravi veljavi, sodi po površini oseb, ne po
njihovi globini, sodi po zunanjosti videza, ne po notranjosti. V gospodar-
jih častimo njihove obleke in že obleka je dovolj, da gospostvo deluje. V
preoblekah vidimo resnico oseb in že modni videz je dovolj, da posamezni-
ka althusserjevsko⁵ interpeliramo v subjekt mode kot označevalne prakse
integrativnosti in distinktivnosti.⁶
Toda to odrsko preoblačenje je odigravalo realizem, ki je bil realiziran on-
kraj odra. Že res, da izza imaginarnega slepila preobleke, ki vzdržuje stari
red, morebiti tiči razsvetljenski duh novega statusa subjekta, ki skuša izlu-
ščiti »pravo« mesto subjekta in nanj postaviti novi red. Toda po drugi strani
se odrski modni red kaže kot nekaj povsem arbitrarnega, vsakdo se lahko
preobleče v kogar koli, a je vse vendarle v funkciji tega, da bi se šele zave-
dali »prvotne obleke«, ki jo obstoječi družbeni red v resnici hrani in brani.
Mozartovska socialna parodija implicira, kako malo je treba, pravzaprav iz-
vesti zgolj neko povsem rutinirano vsakodnevno psevdonaravno opravilo,
kakor je oblačenje, da lahko nekdo s tem dejanjem stopi na privilegirano
fetiško mesto nosilcev tradicionalnih »ideoloških aparatov države«. Samo
prava obleka je dovolj, da vas ljudje prepoznajo, kaj zares ste, kam sodi-
te (Dolar 1993, 69–70). Skratka, Così fan tutte je odrski komad o izjemno
aktualnem problemu identitete in njene izmenljivosti, multipliciranosti,
fluidnosti, komunikacijabilnosti. Če je obleka prenosljiva na način, da se z
njo spremenijo statusi, spoli in druge kulturalistične ter biologistične de-
terminacije človeka, tako da je »subjekt zgodovine« nadomestljiv na čisto
površinski način, če se neodtujljiva edinstvenost in enkratnost slehernika
s pomočjo modne performance izkaže za utvaro, če je preobleka morda »is-
krenejša« od obleke in obleka bolj laže od preobleke, kaj nam preostane?
Kaj preostane, ko se dolga tradicija verjetja v to, da »obleka naredi člove-
ka«, torej vere v usodno navezanost antropomorfistične ortodoksije obla-
čilne površine na esencialistično ortodoksijo človeške globine, sooči s tem,
ko telo, ki nosi obleko, od obleke terja povračilo zgodovinskega dolga? Kaj
če imamo opraviti s situacijo: kjer je obleka »iskrena«, najbolj laže, in kjer
preobleka laže, imamo opravka z najglobljo resnico obleke? Kaj če sta oble-
ka in preobleka neločljivo vstavljeni ena v drugo? Nemara imamo opravka
z izjemno sodobnim komunikacijskim problemom. Modi verjamemo tem
⁵ Gl. Althusser (1980, 72–76, vključno s celotnim poglavjem »Ideologija in ideološki aparati
države«, 35–100, ali 2018, 95–99, vključno s celotnima poglavjema »Ideologija in ideološki
aparati države, 1970« in »Opomba k ideološkim aparatom države, 1976«, 53–130).
⁶ Kar sta po srbskem sociologu Todoroviću (1980) dve glavni funkciji mode.
136
beni red sodi po izgledu, ne po pravi veljavi, sodi po površini oseb, ne po
njihovi globini, sodi po zunanjosti videza, ne po notranjosti. V gospodar-
jih častimo njihove obleke in že obleka je dovolj, da gospostvo deluje. V
preoblekah vidimo resnico oseb in že modni videz je dovolj, da posamezni-
ka althusserjevsko⁵ interpeliramo v subjekt mode kot označevalne prakse
integrativnosti in distinktivnosti.⁶
Toda to odrsko preoblačenje je odigravalo realizem, ki je bil realiziran on-
kraj odra. Že res, da izza imaginarnega slepila preobleke, ki vzdržuje stari
red, morebiti tiči razsvetljenski duh novega statusa subjekta, ki skuša izlu-
ščiti »pravo« mesto subjekta in nanj postaviti novi red. Toda po drugi strani
se odrski modni red kaže kot nekaj povsem arbitrarnega, vsakdo se lahko
preobleče v kogar koli, a je vse vendarle v funkciji tega, da bi se šele zave-
dali »prvotne obleke«, ki jo obstoječi družbeni red v resnici hrani in brani.
Mozartovska socialna parodija implicira, kako malo je treba, pravzaprav iz-
vesti zgolj neko povsem rutinirano vsakodnevno psevdonaravno opravilo,
kakor je oblačenje, da lahko nekdo s tem dejanjem stopi na privilegirano
fetiško mesto nosilcev tradicionalnih »ideoloških aparatov države«. Samo
prava obleka je dovolj, da vas ljudje prepoznajo, kaj zares ste, kam sodi-
te (Dolar 1993, 69–70). Skratka, Così fan tutte je odrski komad o izjemno
aktualnem problemu identitete in njene izmenljivosti, multipliciranosti,
fluidnosti, komunikacijabilnosti. Če je obleka prenosljiva na način, da se z
njo spremenijo statusi, spoli in druge kulturalistične ter biologistične de-
terminacije človeka, tako da je »subjekt zgodovine« nadomestljiv na čisto
površinski način, če se neodtujljiva edinstvenost in enkratnost slehernika
s pomočjo modne performance izkaže za utvaro, če je preobleka morda »is-
krenejša« od obleke in obleka bolj laže od preobleke, kaj nam preostane?
Kaj preostane, ko se dolga tradicija verjetja v to, da »obleka naredi člove-
ka«, torej vere v usodno navezanost antropomorfistične ortodoksije obla-
čilne površine na esencialistično ortodoksijo človeške globine, sooči s tem,
ko telo, ki nosi obleko, od obleke terja povračilo zgodovinskega dolga? Kaj
če imamo opraviti s situacijo: kjer je obleka »iskrena«, najbolj laže, in kjer
preobleka laže, imamo opravka z najglobljo resnico obleke? Kaj če sta oble-
ka in preobleka neločljivo vstavljeni ena v drugo? Nemara imamo opravka
z izjemno sodobnim komunikacijskim problemom. Modi verjamemo tem
⁵ Gl. Althusser (1980, 72–76, vključno s celotnim poglavjem »Ideologija in ideološki aparati
države«, 35–100, ali 2018, 95–99, vključno s celotnima poglavjema »Ideologija in ideološki
aparati države, 1970« in »Opomba k ideološkim aparatom države, 1976«, 53–130).
⁶ Kar sta po srbskem sociologu Todoroviću (1980) dve glavni funkciji mode.
136
