Page 139 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 139
Mitološka konstitucija mode
doktrinacijo. Pravzaprav je šlo za precej kruto kolonizacijo in apropriacijo
telesa človeške vrste (kot izdelka božje instance), katere posledice so osta-
le daljnosežne vse do današnjih dni, ko smo že davno pozabili, da ko sem
ter tja kritiziramo modo, pravzaprav kritiziramo početje samega Stvarite-
lja, ki jo je prvi utemeljil kot človeško željo. Če biblično naracijo beremo
zares, se prva dva nista oblekla, da bi kljubovala naravnim zakonitostim
raja, tudi ne, da bi lažje komunicirala z drugimi živimi bitji; oblekla sta se
zato, da bi Bog lahko z njima začel komunicirati. Bog je torej tista uteme-
ljitvena instanca mode, tisto legendarno prapočelo modnega komunicira-
nja, od koder izvira vsa njena primordialistična in esencialistična moč, da
jo že stoletja imamo, če se skličemo na pomenljive besede angleškega ki-
rurga in komparativnega anatomista Sira Williama Henryja Flowerja, za
»najbolj neuklonljivega tirana, ki se mu večji del človeštva pusti prosto-
voljno zasužnjiti« (Flower 1881, 1 po Starc 2014, 328). Morda prvi oblečeni
ljudje v davnini s tem, ko so investirali trud v pokrivanje površin telesa,
niso realizirali samo »naravnih potreb« ali jih sploh niso realizirali, ampak
so želeli, rečeno debiblicizirano, le komunicirati, torej realizirati simbolno
željo po uprizarjanju sebe v odnosu do drugih, in je komunikacija vselej že
bila ključna inherentna lastnost oblačilne konstitucije človeka. Človek se
je oblekel, da bi komuniciral. S tem, ko je začel z obleko komunicirati, pa
je ustvaril tudi pogoje in potrebe za preoblačenje oz. kontinuirano preo-
blačenje. To je pomenilo simbolno rojstvo mode kot hitro spreminjajočega
se sistema menjavanja oblek oz. preoblačenja. Skratka, ne le to, da biblični
modni nasvet že predpiše logiko mode kot diskontinuirane kontinuitete,
ampak nam postreže tudi s prvo modno transgresijo.
Biblična konstitucija mita o prvem, torej rajskem oblačenju kot nemo-
di po svojem zanikovalskem mitološkem značaju ni kaj dosti drugačna od
neke druge zgodovinsko veliko nedavnejše mitološke konstrukcije, to je od
kapitalističnega ali psevdokapitalističnega mita o nemodnosti ali celo an-
timodnosti socialistične mode. Več avtoric s področja nekdanje Jugoslavije
je relativno uspešno izzvalo¹¹ tezo, da v »socialistični« Jugoslaviji moda ni
¹¹ Djurdja Bartlett (2010b, 407–427), denimo, s primerom hrvaškega modne oblikovalke
madžarskega porekla Žuži Jelinek kot »socialistične Coco Chanel«; Danijela Velimirović
(2008a) s primerom drastične statusne transformacije srbskega modnega oblikovalca Alek-
sandra Joksimovića iz režimsko podprtega in mednarodno proslavljenega personalizirane-
ga dizajnerskega simbola reprezentativne elitne jugoslovanske socialistične mode v tujini
v šestdesetih letih (prvi, ki je v Jugoslaviji ustvaril socialistično različico visoke mode, in
prvi, ki je iz modne revije naredil koreografski spektakel) v industrijskega oblikovalca sko-
rajda tretjerazrednih domačih modnih podjetij, padlega v nemilost domače ekonomske in
139
doktrinacijo. Pravzaprav je šlo za precej kruto kolonizacijo in apropriacijo
telesa človeške vrste (kot izdelka božje instance), katere posledice so osta-
le daljnosežne vse do današnjih dni, ko smo že davno pozabili, da ko sem
ter tja kritiziramo modo, pravzaprav kritiziramo početje samega Stvarite-
lja, ki jo je prvi utemeljil kot človeško željo. Če biblično naracijo beremo
zares, se prva dva nista oblekla, da bi kljubovala naravnim zakonitostim
raja, tudi ne, da bi lažje komunicirala z drugimi živimi bitji; oblekla sta se
zato, da bi Bog lahko z njima začel komunicirati. Bog je torej tista uteme-
ljitvena instanca mode, tisto legendarno prapočelo modnega komunicira-
nja, od koder izvira vsa njena primordialistična in esencialistična moč, da
jo že stoletja imamo, če se skličemo na pomenljive besede angleškega ki-
rurga in komparativnega anatomista Sira Williama Henryja Flowerja, za
»najbolj neuklonljivega tirana, ki se mu večji del človeštva pusti prosto-
voljno zasužnjiti« (Flower 1881, 1 po Starc 2014, 328). Morda prvi oblečeni
ljudje v davnini s tem, ko so investirali trud v pokrivanje površin telesa,
niso realizirali samo »naravnih potreb« ali jih sploh niso realizirali, ampak
so želeli, rečeno debiblicizirano, le komunicirati, torej realizirati simbolno
željo po uprizarjanju sebe v odnosu do drugih, in je komunikacija vselej že
bila ključna inherentna lastnost oblačilne konstitucije človeka. Človek se
je oblekel, da bi komuniciral. S tem, ko je začel z obleko komunicirati, pa
je ustvaril tudi pogoje in potrebe za preoblačenje oz. kontinuirano preo-
blačenje. To je pomenilo simbolno rojstvo mode kot hitro spreminjajočega
se sistema menjavanja oblek oz. preoblačenja. Skratka, ne le to, da biblični
modni nasvet že predpiše logiko mode kot diskontinuirane kontinuitete,
ampak nam postreže tudi s prvo modno transgresijo.
Biblična konstitucija mita o prvem, torej rajskem oblačenju kot nemo-
di po svojem zanikovalskem mitološkem značaju ni kaj dosti drugačna od
neke druge zgodovinsko veliko nedavnejše mitološke konstrukcije, to je od
kapitalističnega ali psevdokapitalističnega mita o nemodnosti ali celo an-
timodnosti socialistične mode. Več avtoric s področja nekdanje Jugoslavije
je relativno uspešno izzvalo¹¹ tezo, da v »socialistični« Jugoslaviji moda ni
¹¹ Djurdja Bartlett (2010b, 407–427), denimo, s primerom hrvaškega modne oblikovalke
madžarskega porekla Žuži Jelinek kot »socialistične Coco Chanel«; Danijela Velimirović
(2008a) s primerom drastične statusne transformacije srbskega modnega oblikovalca Alek-
sandra Joksimovića iz režimsko podprtega in mednarodno proslavljenega personalizirane-
ga dizajnerskega simbola reprezentativne elitne jugoslovanske socialistične mode v tujini
v šestdesetih letih (prvi, ki je v Jugoslaviji ustvaril socialistično različico visoke mode, in
prvi, ki je iz modne revije naredil koreografski spektakel) v industrijskega oblikovalca sko-
rajda tretjerazrednih domačih modnih podjetij, padlega v nemilost domače ekonomske in
139
