Page 140 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 140
o obleke kaj naredijo z nami (in iz nas)
obstajala ali pa je bila nevidna, preprosta, varčna, siva, enolična, nedistink-
tivna, neelitna, nekapitalistična ipd. Na podlagi konceptualne in zgodovin-
ske diferenciacije socialističnih oblačilnih naracij na tri sartorialne faze,
to je postrevolucionarno utopično obleko (odražajoč revolucionarno željo
po totalni prekinitvi s preteklostjo), uradno državno sankcionirano socia-
listično modo (promovirajoč visoko centraliziran socialistični industrijski
modni sistem, ki je ponujal uradne prototipe visoke mode, ki pa jih nikoli
ni bilo na voljo v trgovinah – šlo je za mitične podobe sijajnih in razkošnih
oblek, ki so simbolizirale gospodarski in družbeni napredek, o katerem so
sanjarili ali sanjali socialistični režimi) in samizdat vsakdanjo modo (pred-
stavljajoč vzporedni svet mode do-it-yourself, ki se je po skrivnih kanalih
in skozi napol skrivno hišno šiviljstvo napajala z vplivi zahodne mode in
na podlagi neuradnih imitacij spogledovala s pariško modo), se preučeval-
ka socialistične mode Djurdja Bartlett vpraša (2010a, 1): »Ali lahko moda
– pojav, ki je globoko zakoreninjen v lastni preteklosti in preteklosti za-
hodne civilizacije – začne z ničle?« Njen odgovor je pričakovano ne, ko v
knjigi Fashion East razvija glavni argument glede zavračanja mode s strani
socialističnih režimov, pri čemer se pod »modo« misli na zahodno modo
in zlasti na konflikte med cilji socialistične mode in zahodne mode. Ideja
mode v socializmu praviloma pričara podobe naglavnih rut v slogu babušk,
uniformirane delavske garderobe, dolgočasnih kostimov nevpadljive sivine
in modrih kavbojk s črnega trga. Pa vendar, kakor pokaže Djurdja Bartlett,
je imel socialistični Vzhod tesno zvezo z modo. Uradni antagonizem, ki je
modo postavil za neresno in protirevolucionarno, se je sčasoma umaknil
godrnjavemu sprejemanju in plazečemu potrošništvu. Moda je bila z vso
svojo minljivostjo in dinamičnostjo v nenehnem konfliktu s strahom socia-
lističnih režimov pred spremembami ter potrebo po nadzoru. Bila je, rekoč
v slogu slavnega začetnega stavka iz Marxovega in Engelsovega Komuni-
stičnega manifesta, »pošast, ki je preganjala socializem« do konca (Bartlett
2010a, x; Marx in Engels 2009, 93).
Rajska moda in socialistična moda imata torej skupen mitološki pro-
blem. Obe sta rezultat svojevrstnega antihistoričnega zanikanja ali ovrž-
politične elite v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih; Mirjana Menković (2015, 873–
892) in Danijela Velimirović (2006a, 50–60) s primerom prve jugoslovanske dame Jovanke
Broz, ki jo je definiralo vse od nošenja prestižnih zahodnih znamk na protokolarnih dogod-
kih mednarodne diplomacije preko promotorke jugoslovanske visoke mode (unikatne av-
torske mode vrhunskih jugoslovanskih modnih oblikovalcev) kot »neke vrste znamke brez
znamke« do svojevrstne politične »aktivistke« jugoslovanske modne konfekcije in tekstilne
industrije.
140
obstajala ali pa je bila nevidna, preprosta, varčna, siva, enolična, nedistink-
tivna, neelitna, nekapitalistična ipd. Na podlagi konceptualne in zgodovin-
ske diferenciacije socialističnih oblačilnih naracij na tri sartorialne faze,
to je postrevolucionarno utopično obleko (odražajoč revolucionarno željo
po totalni prekinitvi s preteklostjo), uradno državno sankcionirano socia-
listično modo (promovirajoč visoko centraliziran socialistični industrijski
modni sistem, ki je ponujal uradne prototipe visoke mode, ki pa jih nikoli
ni bilo na voljo v trgovinah – šlo je za mitične podobe sijajnih in razkošnih
oblek, ki so simbolizirale gospodarski in družbeni napredek, o katerem so
sanjarili ali sanjali socialistični režimi) in samizdat vsakdanjo modo (pred-
stavljajoč vzporedni svet mode do-it-yourself, ki se je po skrivnih kanalih
in skozi napol skrivno hišno šiviljstvo napajala z vplivi zahodne mode in
na podlagi neuradnih imitacij spogledovala s pariško modo), se preučeval-
ka socialistične mode Djurdja Bartlett vpraša (2010a, 1): »Ali lahko moda
– pojav, ki je globoko zakoreninjen v lastni preteklosti in preteklosti za-
hodne civilizacije – začne z ničle?« Njen odgovor je pričakovano ne, ko v
knjigi Fashion East razvija glavni argument glede zavračanja mode s strani
socialističnih režimov, pri čemer se pod »modo« misli na zahodno modo
in zlasti na konflikte med cilji socialistične mode in zahodne mode. Ideja
mode v socializmu praviloma pričara podobe naglavnih rut v slogu babušk,
uniformirane delavske garderobe, dolgočasnih kostimov nevpadljive sivine
in modrih kavbojk s črnega trga. Pa vendar, kakor pokaže Djurdja Bartlett,
je imel socialistični Vzhod tesno zvezo z modo. Uradni antagonizem, ki je
modo postavil za neresno in protirevolucionarno, se je sčasoma umaknil
godrnjavemu sprejemanju in plazečemu potrošništvu. Moda je bila z vso
svojo minljivostjo in dinamičnostjo v nenehnem konfliktu s strahom socia-
lističnih režimov pred spremembami ter potrebo po nadzoru. Bila je, rekoč
v slogu slavnega začetnega stavka iz Marxovega in Engelsovega Komuni-
stičnega manifesta, »pošast, ki je preganjala socializem« do konca (Bartlett
2010a, x; Marx in Engels 2009, 93).
Rajska moda in socialistična moda imata torej skupen mitološki pro-
blem. Obe sta rezultat svojevrstnega antihistoričnega zanikanja ali ovrž-
politične elite v poznih sedemdesetih in v osemdesetih letih; Mirjana Menković (2015, 873–
892) in Danijela Velimirović (2006a, 50–60) s primerom prve jugoslovanske dame Jovanke
Broz, ki jo je definiralo vse od nošenja prestižnih zahodnih znamk na protokolarnih dogod-
kih mednarodne diplomacije preko promotorke jugoslovanske visoke mode (unikatne av-
torske mode vrhunskih jugoslovanskih modnih oblikovalcev) kot »neke vrste znamke brez
znamke« do svojevrstne politične »aktivistke« jugoslovanske modne konfekcije in tekstilne
industrije.
140
